Obvarujmo naš planet

Peter Hawlina                                               Lipica, 8. 5. 1995
Lipica 7
64220 Škofja Loka
Slovenija
Tel.: 04 5154261  
 
 
 Za konkurz NEP-a
Yu 11300 Smederevo
  
Spoštovani,
 
Povsem po naklučju mi je prišel v roke vaš razpis. Najprej sem pomislil, da gre za potegavščino, potem spet, da je stvar resna, naposled se s tem nisem več ukvarjal. Ker pa imam o tej tematiki svoje prepričanje in sem ga že nekajkrat izrekel ali zapisal, vam pošiljam dve svoji razmišljanji na to temo.
 
Prvo nosi naslov Obvarujmo naš planet. Napisal sem ga pred dvema tednoma, ko je spis s tem naslovom morala za šolo pripraviti moja trinajstletna hči Eva in ga je menda oddala pod svojim imenom. Drugi je star že več kot tri leta in ga prilagam, ker po mojem mnenju spada v kontekst razpisane teme.
 
Tako, kot pišem, tudi zares mislim. Upam, da vam moje pisanje ne bo vzelo veselja do dela. Vesel bom, če mi boste polemično odgovorili, še bolj pa bom vesel, če bom zvedel, da se je na razpis s podobnim razmišljanjem odzval še kak ‘miselni sorodnik’. Rad bi ga spoznal. Mislim, da nas ni veliko.
 
Z geslom: Zaplešimo veselo! vas vse skupaj prav lepo pozdravljam.

Naša zemlja je menda stara nekaj milijard let in ima zelo pestro zgodovino. Če naj bi o tem planetu napisali nekaj v smislu naslova, bi morali vnaprej povedati, da je človek tako nebogljen, da zemlje ne more niti obvarovati, niti uničiti.
 
Človek se je v primerjavi z njeno nekajmilijardletno starostjo pojavil zanemarljivo pozno, saj počne na njej svoje špase komaj kakšen milijon let. V tem času jo je sicer na vso moč poskušal skruniti v njeni naravni podobi, vendar pa je vse njegovo početje komaj omembe vredno v primerjavi s tistim, kar zemlja počne sama od sebe in kar z zemljo počno sile sonca, lune in ostalega vesolja, ne meneč se za človeka.
 
Naj se človek še tako napenja, naj izumlja še tako nepotrebne posege na samem sebi in na svojem okolju, nikoli se to početje ne bo moglo primerjati s tistim, česar je zemlja zmožna in kar ves čas počne, enkrat bolj, drugič manj opazno. Kadarkoli ta malo močneje zakreha, so posledice neprimerno večje od vseh človekovih prdcev.
 
Tako to je. Tako je vedno bilo. Tako vedno bo.
 
Odkar so na zemlji ljudje, pa so med ljudmi tudi dušebrižniki. Dušebrižniki, ki so spoznali, da jim je najbolj fletno, če imajo opravka z zmedeno in prestrašeno množico. To so spoznali in to počnejo. Ljudi strašijo. Strašijo jih na najrazličnejše načine. Ko so dovolj prestrašeni in zmedeni, so nemočni, ubogljivo prinašajo darove na oltar dušebrižnikov, ki nenasitno goltajo na strahu zrasle pridelke.
 
Človeštvo se od svojega nastanka naprej menda ves čas razvija. Prav dosti se sicer ni razvilo. Nekaj je dobilo, z vsako pridobitvijo pa tudi nekaj izgubilo. S tem razvojem pa so se razvijala tudi sredstva dušebrižnikov za strašenje vsega ostalega prebivalstva. V zadnjih desetletjih ne strašijo več toliko z vesoljnim potopom in koncem sveta, ne s kugo, kobilicami, ne z vojno in lakoto. Malo še, vendar je človeštvo zvečine že toliko osveščeno, da ga z merljivimi in dokazljivimi strahovi ni več mogoče učinkovito strašiti. Zato si je treba izmisliti kaj drugega. In so si izmislili. Izmislili so si smeti, toplo gredo, ozonske luknje, klimatske anomalije, razna žarčenja, največkrat taka, ki jih instrumenti ne morejo zaznati in še kaj drugega, domišljija ne pozna meja. S tem strašenjem uspevajo učinkovito obračati pozornost od resničnih problemov, ki bi zvečine sicer bili rešljivi, treba bi bilo le malo resneje zavihati rokave in se lotiti dela. Vendar je laže množicam neprestano metati pesek v oči, slepa množica ne opazi, kako jo pijavke sesajo.
 
Načinov je mnogo, eden od njih je tudi vabilo, da napišemo spis z naslovom Obvarujmo naš planet. Varovati bi se morali dušebrižnikov, a kaj ko je to še bolj nemogoče, kot varovati naš planet.

Glej tudi Zeleni so nevarni odpadek