PRVI DAN, ČETRTEK 20.1.2011
Včeraj, ko sem se vrnila od Metke me je očka zelo presenetil. Bil je na obisku pri starših in, ker je imel v naslednjem tednu proste dni v službi, so se na hitro zmenili, da odpotujemo na križarjenje po Vzhodnem Mediteranu. Na začetku res nisem bila vesela, da bom toliko časa odsotna od pouka in ostalih dejavnosti. še posebno mi je bilo žal atletskega tekmovanja. Po telefonu me je potolažila razredničarka Majda.
Danes ob sedmih zjutraj smo odšli na pot proti Savoni. Savona je mesto na Ligurski obali v Italiji, kjer se križarjenje z ladjo Costa Pacifica začne. Vozili smo se kar dolgo, skoraj sedem ur. Tudi vkrcavanje je dolgo trajalo, saj so pregledi še strožji, kot na letališčih. Ker gre za zelo veliko ladjo, se je vkrcalo tudi veliko ljudi. Mislim, da okoli 5000. Ladja je večja od vseh blokov v okolici. malo mi je bilo žal, da se nismo vkrcali med prvimi, saj bi verjetno že čofotala v bazenu.
Poiskali smo sobo v 1. od 12. nadstropij, kar je sicer nizko ampak prijetno, ker se manj ziba in še prijeten okenček čisto blizu morja imamo. Na okensko polico se lahko uležeš in gledaš v daljavo. Prva stvar, ki smo jo morali opraviti je vaja iz reševanja v primeru potopa. Vzeli in nataknili smo si rešilne jopiče in se zbrali na mestu za vkrcavanje v rešilne čolne. Na rešilne čolne se sicer nismo vkrcali zato je bila akcija hitro končana. Priznam, da sem postala že precej lačna. Dobra stvar na ladji je, da vedno dobiš kaj za jesti. Restavracij je toliko, da se zlahka izgubiš. Takoj, ko smo si malo napolnili želodček, smo odšli v enega od štirih bazenov z jakuziji. Voda je bila slana in zelo topla, skoraj vroča. Voda je valovila, ker je valovilo tudi morje. Očka pravi, da je pihala burja. bazenček je res pasal, a me je tudi utrudil. Večerjo smo imeli pozno, malo pred deveto. Za mizo sem že skoraj zaspala, vendar sta prišla Peter in Irena in nas odpeljala na ples. Tam sem se čisto razživela. Plesali smo rumbo, čačača, sambo in tudi rokenrol in Peter pravi, da mi je šlo zelo dobro. kar naenkrat je bila ura čez polnoči. Še dobro, da je sledil nek organiziran zabavni ples iz katerega so otroke izločili. Potni od vročine smo se odpravili v kabino spat. Peter in Irena pa sta plesala naprej. Ne bi rekla, da se bom na teh počitnicah kaj spočila.
PETEK 21.1.2011
Ob 9h sem se zbudila in ati je bil že stuširan. Odšla sva na zajtrk, mami pa je še spala. Prvi zajtrk sva že zamudila, na srečo jih imajo več. Po zajtrku sva zbudila mamico in skupaj smo šli na zgornjo odprto palubo tečt na poligon. pretekla sem 10 krogov, potem, mi je postalo dolgčas. Vetra ni bilo a je bilo vseeno kar 
hladno. Sicer imajo na tej palubi odprti bazen z velikim toboganom, lahko igraš tudi odbojko ali košarko, mi pa smo odšli notri v fitnes center. Probali smo vse naprave, potem pa mi je tudi tu postalo dolgčas. Odšli smo po moj novi neoprenček in v zunanji bazen. Hotela sem na tobogan pa so ga zaradi slabega vremena zaprli. Vseeno smo si privoščili kopanje v bazenu in jakuzijih. Voda je na srečo dovolj topla, v jakuzijih kar skoraj vroča. Po kosilu smo šli na zgornjo palubo ležat v ležalnike, ker je posijalo sonce. vseeno smo bili zaviti v odeje. Tam sva z očijem pisala dnevnik. Jaz narekujem, on pa piše. Drugače bi predolgo trajalo. Ravno, ko smo se malo odpočili in so oblaki začeli prekrivati sonček, so se ljudje začeli pogovarjati o nekem vulkanu. Vstali smo in zagledali vulkanski otok iz katerega se je kadilo. Na drugi strani ladje pa smo z daljnogledi opazovali strme, špičaste otoke. Oči je prebral, da je to vulkan Stromboli, otoki pa Eolijski. Oči in mami sta šla potem po svoje, jaz pa ata Petrom in mamo Ireno. S Petrom sva najprej v dvorani z modrim podnom plesala čačača, potem pa sva z Ireno šli raziskovati ladjo. Ogledali sva si vse od 1. nadstropja do vrha 12. Odkrili sva vse polno restavracij, izložb, trgovin, plesnih dvoran, gledališč, igralnic in prostorov z igricami, knjižnico, disco, celo kapelico. In seveda bazeni, šporne dvorane, vodni tobogan, lepotni saloni, savne… Povsod sva se ustavljale in malo raziskovale. Potem smo se svečano oblekli in šli na gala coctail s kapitanom. Po sprejemu pa na gala večerjo. Večerja je pozno in vedno postanem zaspana. Natakar nam je povedal, da smo pripluli v drugi časovni pas (+1h). Večerjo smo tako končali namesto ob pol enajstih ob pol polnoči. Zato smo hitro odšli spat brez plesa.
SOBOTA 22.1.2011
Noč je bila mirna. Očka je rekel, da smo pluli skozi Messinsko ožino. Na levi je bil konec Italije, na desni pa začetek Sicilije. Po poznem zajtrku smo se šli kopat v bazen, potem pa je ladja pristala v mestu Katakolon v Grčiji. Ker je blizu Olimpija, mesto kjer so se stari Grki prirejali športna in atletska tekmovanja, smo si sposodili avto in se odpeljali tja. Pokrajina je tukaj malo drugačna, kot pri nas. Najbolj všeč mi je, ker povsod rastejo mandarine, pomaranče in limone, ki so ravno v tem času zrele in jih lahko kar pobiraš. Tudi veliko oljk je naokoli. Tu blizu je mesto Kalamata. Jaz sem že videla, da na veliko embalažah z olivami piše kalamata. Olive na ladji so tudi zelo dobre in meni jih natakar vedno prinese dvojno porcijo. Časa na kopnem nismo imeli prav veliko. V Olimpiji smo si ogledali le enega od štirih muzejev, najbolj nam je bilo žal, da si nismo mogli ogledati še arheoloških ostankov športnih objektov starih Grkov. V muzeju smo videli makete iz različnih obdobij. To mi je bilo najbolj všeč.
Ravno, ko smo se vrnili na ladjo se je ulilo. Po poznem kosilu smo se ulegli na ležalnike ob bazenu in pisali dnevnik. Potem smo se oblekli za zvečer in šli v gledališče gledat Cirkuško predstavo.
Večerje na ladji so prav razkošne in dolgo trajajo. Vedno se utrudim. Še dobro, da pri sosednji mizi sedi Sofi, majhna punčka s katero se malo zabavam. Potem smo šli še malo plesat, samo, me je en gospod pohodil pa smo šli rajši spat.
NEDELJA 23.1.2011
Ladja se je začela tresti in ropotati. Mislila sem, da so veliki valovi, ali kaj? Ati in mami sta še spala. Zlezla sem na okno in gledala ven. Bila je še noč in videla sem luči mesta. Zbudila sem še očija, ki je ugotovil, da se je ladja tresla in ropotala zaradi zaviranja in pristajanja. Vseeno sva šla še za eno urco spat. Zajtrkovala sva s Petrom in Ireno, mamici pa smo nekaj za pod zob prinesli potem v sobo. Izkrcali smo se v Pirejih in naleteli na vsiljive taksiste. Eden je napadel Petra, drugi Mihata in govorili nekaj.. for you my friend, 250 eur…good price… Delfi, Akropola, 5 hours tour… Peter je skoraj popustil pri 150 eurih, brez Delfov, Miha je vztrajal, da se prebijemo, kar je trajalo naslednjih tristo metrov. Ko smo se jih končno otresli so bili ta veliki boljše volje, samo do vlaka smo pa dolgo hodili. Z vlakom smo bili hitro v Atenah. Prišli smo na en trgec, kjer je bila majhna cerkvica in nekdo je prodajal sadje. Iz tega trgca se je videlo tudi obzidje gradu. Povedali so mi, da je to Akropola. Ati mi je kupil košarico dobrih jagod, ki smo jih pojedli pred cerkvico. Peter je vedel, da se v nedeljo ob 11h, pred parlamentom menja častna straža. Prišli smo ravno pravi čas. Policija je že ustavila promet in izza ovinka je prihajala pihalna godba, za njo pa četa smešno oblečenih vojakov s puškami in v velikih coklah. Pri korakanju so visoko dvigovali nogo in s coklami udarjali ob tla. Potem so izvajali neko smešno koreografijo. Mene je skominalo, ker so cokle na kamenju tako čudno škripale. Stražarji so morali potem čisto mirno stati. Jaz že ne bi zdržala. Sprehodili smo se skozi botanični vrt in veliko hodili po raznih ulicah proti Akropoli. Največ zanimivega je povedal Peter.
Navzdol smo šli po drugi strani, po Agori. Vsepovsod je bilo polno ostankov starega mesta. Spet smo se sprehajali po mestnih ulicah in bila je gneča. Ati je rekel, da je nedelja in imajo bolšji sejem. Peter si je z zanimanjem ogledoval veliko stvari, Irena in mami sta postali živčni, da bomo zamudili ladjo. Meni je ati kupil enostavno pripravo za stiskanje limoninega in pomarančnega soka. Spet smo šli z vlakom v Pireje. Od postaje do ladje je bila spet kar dolga pot. Imeli smo čas in smo se usedli v eni gostilnici, kjer so imeli internet. Peter in ati sta pošiljala, zraven pa smo poskusili še souvlaki, giros, tzatziki, grško solato, kavo, grško pivo. Meni je bila dobra grška solata, ker ima dobre kumare, olive in paradižnke, tzatziki pa mami boljše naredi. Njim je bilo pa vse full dobro.
Na ladji smo ugotovili, da smo res veliko hodili, mami je dobila še žulj. Jaz sem ostala s Petrom in Ireno. Ati in mami sta šla na palubo gledat, kako odhajamo. Miha je rekel, da bo tekel po terasi. Hotel je sprobati nove športne copate, ki si jih je kupil za 10 eurov zato, da bo šel lahko u fitnes. Mami pravi, da v njih zgleda k en čeh. Z Ireno sva se malo sprehajali po ladji in šli na pijačo. Zunaj je bilo vetrovni in malo je deževalo. Atija in mamico sva našli v fitnesu. Irena je tudi začela sprobavati fitnes naprave. Jaz sem pri tem tako uživala in se smejala, da so me skoraj vrgli ven. Potem smo šli mi v bazen in jakuzi, Peter pa Irena pa v teater, kjer je nekdo govoril s trebuhom. Pri večerji sem zopet postala čisto utrujena, vendar nismo šli spat ampak plesat. Najprej sem plesala s Petrom, potem smo odšli na tropical party, kjer sem plesala makareno, wakawaka… ob pol polnoči so eni začeli izdelovati kipe iz ledu. To smo še pogledali potem smo šli spat.
PONEDELJEK 24.1.2011
Oh, ne, spet je ladja prezgodaj pristala in spet smo zajtrkovali brez Ane. Ati pravi, da smo v Izmiru v Turčiji. Da je prvič v Turčiji in, da ga res zanima. Niti Peter nima pojma, kaj lahko počnemo tukaj. Šli smo na kopno in se spet prebijali skozi nadležne taksiste. Miha si je izmislil finto in vsakemu rekel, da ima tukaj prijatelja, ki ga gremo obiskat. Pustili so nas pri miru, zato smo spet veliko hodili. Miha je mislil, da je to manjše mesto, pa ni. Bolele so me noge in malo premalo sem spala ampak mesto nam je bilo vsem všeč. Mesto je ob morju in na obali imajo veliko prostora za rekreacijo. Mi smo hodili tam, kjer imajo narejeno za tečt, ker nam tam niso mogli težiti, naj kaj kupimo. Če je bilo kaj zanimivega smo pa skočili pogledat. Miha je rekel, da smo hodili vsaj toliko, kot od Lipice do Škofje loke, da smo prišli do starega dela mesta. Stari del mesta je bil res nekaj posebnega. Male uličice, polne različnih stvari, ki so jih ljudje prodajali. Na enem trgu je lepa stara ura in mala đamijica. Tudi cerkve so drugačne. Mošeje, Đamije tudi Sinagoge… Včasih smo se ustavili, pri kakšni đamiji, da se nadihamo svežega zraka. Pred đamijo je vedno mir. Potem smo zajeli sapo in zopet odšli med vrvež. Stari del mesta je en sam bazar (tako sta govorila Peter in Miha) Vsi nekaj prodajajo Od hrane, usnjenih izdelkov, loncev, kave, obleke, celo živali, papige, kanarčke, miške, hrčke, zajčke, kužke… zlato, nakit, drogerijo, elektroniko…. vse… Ljudi je bilo toliko, da smo se le s težavo prebijali. Na koncu smo prišli na en zelo luštkan trgec z lepimi trgovinicami in kavarnami. Kizlargasi Hani se temu reče pa si nihče ne more zapomniti. Nazaj do ladje smo šli s taksijem in si spotoma ogledali še eno cerkvico. Zmotili smo se in prišli več kot eno uro prezgodaj. Škoda, z atijem sva hotela še k frizerju. Itak smo bili utrujeni in lačni. Šli smo v gledališče.
Danes je bila na ladiji Italijanska fešta. Že med večerjo smo peli in plesali. Po večerji pa so izbirali mister Pizza. Bilo je zelo smešno in Peter je skoraj zmagal. Bil je drugi. Pokukali smo še v disko ampak je bilo beda. Spat sem šla okoli 1h zjutraj.
Torek 25.1.2011
Pred spanjem sem skozi okno še malo gledala morje. Bili so kar veliki valovi in pena je tu gostejša, kot na Silbi. Na tej ladji se veliki valovi skoraj ne čutijo in lepo spimo. Danes nismo nikjer pristali in smo spali malo dlje. Tudi potem nismo delali nič takega. Malo smo s Petrom trenirali plese, ker je zvečer tekmovanje v rockenrolu. Veliko smo jedli in pili kavice. Imeli smo opravke z Izraelsko carino a ni trajalo dolgo. Malo smo počivali in pisali dnevnik. Ati je šel v fitnes, superge so se mu že malo strgale. mene v fitnes itak ne pustijo, ker nisem še stara 16 let, zato sva šle z mamico v bazen. voda je bila ravno prav topla in sva se lovile celo uro. Potem smo se na hitro zrihtali in odšli v gledališče na še eno predstavo. Predstave so dobre in zabavne. Pojejo, žonglirajo, igrajo, plešejo, izvajajo razne akrobacije, čarajo, vice pokajo… Na večerji smo bili vsi lepše oblečeni. Pravijo, da je kapitanova večerja. Samo, kapitan se ni pokazal in tudi večerje verjetno ni skuhal on. Je bila pa dobra. Jaz sem bila po kopanju zelo lačna. Meni natakar vsak večer prinese, še preden druge kaj vpraša, skodelico paradajza, oliv in kaper. Do konca večerje nisem zdržala in sem za mizo zaspala, mogoče, ker je Sofi tudi zaspala. Rokenrol je splaval po vodi…
Sreda 26.1.2011
Mami je morala že ob pol sedmih na intervju z Izraelsko policijo. Zaradi priimka Šalamun jim je postala sumljiva. Pravi, da so jo spraševali vse, od kod izhaja priimek, kaj dela oče, ali ima kaj orožja… Pristali smo v Izraelu. Mislim, da smo tu vsi prvič. Časa imamo kar dovolj, do sedmih zvečer. Pristanišče v Ashdodu je tako veliko, da nismo mogli prebiti prve linije in smo morali vzeti taksi. Seveda so nam spet hoteli drago prodati razne izlete a smo odšli le do centra. Prvi vtisi so zelo čudni in nič prijetni. Mesto je precej novo. Sami bloki, nikjer nobenega starega dela. Ljudje v glavnem ne znajo Angleško in še tisti, ki znajo nič ne vejo in ne povejo. Imam občutek, da so tudi neprijazni. Ati je bil kar malo slabe volje. ker nismo dobili nobenih informacij. Iskali smo rent a car. Končno so nam eni Rusi, ki jih je tukaj veliko napisali in povedali kam naj gremo. Šli smo s taksijem. Mesto je večje, kot smo mislili. Na rent a caru smo že skoraj končali ampak noben ni imel dovolj limita za kavcijo.. Jaz itak ne vem kaj je to in tega nisem jaz rekla, te stvari dodaja ati sam. Meni je bilo samo bedno, ker smo nekaj iskali in nič našli. Videla sem veliko igral pa se nisem smela dosti igrati, ker smo morali naprej. Saj sploh ne vem, ali bomo zdaj ostali v tem mestu ali bomo šli v Betlehem in Jeruzalem, ki sta bolj daleč ampak se je tam rodil in živel Jezus. Šli smo malo na obalo, kjer je bilo čisto lepo, samo pihalo je. Eni so imeli neoprene in so wakebordali. Na obali so imeli tudi čudna igrala, nekaj med igrali in fitnes napravami. Po obalnem pesku smo šli počasi nazaj proti centru. Tudi tukaj so imeli bazar. Srečali smo Američanke, ki so bile tu volonterke in so rekle, da je v Jeruzalem najlažje priti z avtobusom. Spet smo vzeli taksi in šli na avtobusno postajo. Avtobusna je zastražena, kot letališče. Notri pa je čisto drugače kot zunaj. Notri je kot v kakšni veliki trgovini v BTCju. Avtobus smo imeli ob enih a je malo zamujal. Pot je bila zabavna, ker sem sedela z Ireno, ki mi je pravila različne pravljice o živalicah, ki jih je od nekod dobila. Imela je piščančke, zajčke, kužke, mucke, hrčke, goske, kozice, ovčke, osličke, ponija, tudi opico… Tukaj so eni ljudje precej drugače oblečeni. Pred Jeruzalemom je bila velika gneča na cesti Zato smo tja prišli šele ob pol treh. Po (Yafa street) eni od glavnih cest smo se peš napotili proti staremu mestu. Mesto je veliko in kar dolgo smo hodili. Mami in Irena sta že postali živčni, da moramo počasi nazaj. Mi smo šli naprej in prišli do obzidja starega mesta Jeruzalema. To je bilo pa res zelo lepo. Visoko kamnito obzidje in vhodna vrata, znotraj pa male ulice, trgi,cerkvice…. Peter je še pokazal kje je Oljčna Gora, kjer so Jezusa aretirali. Kje je Golgota pa ni vedel. Vsem nam je bilo žal, da nimamo več časa in smo morali nazaj. Tukaj bi se splačalo še malo ostati. Do avtobusne smo šli z mestnim avtobusom. Tudi mi smo bili enim ljudem zanimivi in Miha se je z njimi pogovarjal. Nazaj grede sem se tudi pogovarjala z Ireno. Pravila mi je o stricih in tetah, ko so bili majhni. Najbolj všeč mi je bila zgodba o Ivi in Evi in Marjanovem novem kolesu. Marjan Gabrijelčič se je prišel v Lipico pohvaliti z novim kolesom. Postalo je pozno in malo preveč je popil, zato je kolo pustil v Lipici in so ga z avtom odpeljali domov. Potem se je večkrat oglsil, a kolo je vedno ostalo v Lipici. Nekega dne Iva in Eva nista našli mopeda, s katerim sta se vozili v šolo in sta si izposodili Marjanovo kolo. Ker sta se vozili obe po poljski potki jima je počila guma. Mudilo se jima je v šolo, zato sta kolo skrili na njivo s koruzo, da bi ga pobrali nazaj grede. Na poti domov pa sta videli, da so njivo s koruzo s kombajnom poželi. Našli sta kolo, ki je bilo precej polomljeno. Bali sta se tudi, da se ni pokvaril še kombajn. Kolo sta skrili in Marjan je veliko spraševal po njem. Ko je bilo kolo popravljeno, sta mu ga nastavili. Ker pa kolo ni bilo čisto enako, kot takrat, ga ni hotel vzeti. Povedati sta mu morale, kaj se je z njim zgodilo. Marjan se je ob pripovedovanju tako režal, da so mu tekle solze.
Pot je hitro minila. Bila je že tema. Na ladjo nas je spet peljal taksi, drugače ne moreš, saj se po pristanišču itak ne smeš sprehajati. So zelo strogi. Bazenček pred večerjo in večerja sta prav teknila. Jutri moramo zgodaj vstati, zato smo šli spat.
Četrtek 27.1.2011
Morali smo vstati malo čez šesto in oditi na zajtrk. Ladja v Port Saidu stoji samo 2 uri. Če Miha in Peter v tem času ne najdeta kakega prevoza, do drugega mesta v Egiptu, Aleksandrije, kjer ladja zvečer pobere izletnike, si Egipta sploh ne moremo ogledati. Tudi tu je stroga policijska kontrola in dolga vrsta ljudi za izkrcanje. Zelo sem še zaspana. Ljudje in mesto so spet drugačni. Pristanišče je čisto v mestu. Iščemo rent a car in vsak nam nekaj drugega pove. Vsepovsod je veliko smeti. Miha vpraša eno žensko, ki nas povabi v svojo pisarno na čajček in začne telefonariti. Peter ji je rekel, da jo je sam bog poslal ona pa je rekla, da taki so ljudje v Port Saidu. Pravijo, da je malo mestece pa ima milijon in pol prebivalcev. Prišel je gospod s kombijem in zmenili so se, da nas odpelje še skozi glavno mesto (Kairo) in do piramid, potem pa še v Aleksandrijo za 200 eur. Peljali smo se ob Sueškem kanalu, ki je širok 100 m in dolg 200 km, po katerem plujejo veliki tankerji. Videli smo tudi najdaljši most na Srednjem Vzhodu. Dolg je 10km, zgradili so ga Japonci. Irena pravi, da jo pokrajina, ljudje in promet spominja na Indijo. Bolj, ko smo se bližali Kairu, bolj je bila okolica puščavska. Šofer pravi, da je Kairo 20milijonsko mesto. Seveda tako velikega mesta nismo imeli časa raziskovati. Škoda, saj so imeli velike demonstracije proti vladi. Tudi v Egipčanski muzej nismo imeli časa iti, saj bi nam vzelo vsaj štiri ure. Vseeno smo se peljali skozi mesto. Veliko se gradi na novo, videli pa smo tudi revnejše predele. Kmalu smo zagledali piramide in se odpeljali do njih. Pri piramidah so nam ponujali jahanje konjev in kamel, vendar so bili tako vsiljivi, da smo šli raje peš. Videla sem tudi Sfingo, ki jo poznam že iz Asteriksa. Res je brez nosu. Nisem je mogla dvigniti, če je nos spodaj, kamor ga je Obeliks spravil. Piramide zares zgledajo mogočno in vsi jezdeci konjev in kamel tudi. Okoli piramid smo se zadržali več kot dve uri.
Tudi pot proti Aleksandriji je bila dolga. Med potjo se je videlo, da skušajo z namakanjem puščavo spremeniti v rodovitna polja. In vedno več je zelenega. Miha je rekel, da se boš lahko čez nekaj časa okoli piramid sprehajal po travici in igral golf. Ko smo prišli v Aleksandrijo je bila že tema. Vse skupaj smo v avtu presedeli vsaj sedem ur. Tudi po Aleksandriji nas je malo razvozil, da smo si na hitro ogledali to 10 milijonsko mesto. Zgleda veliko lepše od Kaira. V mestu je velika gneča. Tudi tu povsod nekaj prodajajo. Ena od posebnosti Egipta je zagotovo njihov promet. Nikjer ni nobenih semaforjev, prometnikov, niti prehodov za pešce. Vozijo se z različnimi prevoznimi sredstvi od osla, konja, kolesa, konjski voz, traktorji, dostavni mopedi, pešci, avti, tovornjaki, različni busi…, prehitevajo po levi in desni in sredini, vozijo med pasovi… pa se vseeno nihče ne zaleti (skoraj). Peter pravi, da so kot jata ptic ali rib, ki v veliki množici letijo ali plavajo na vse strani pa se nobena ne zaleti. Tudi mi smo poskusili prečkati večpasovno ulico in ostati živi. Skoraj nam ne bi uspelo. Ponoči jih veliko vozi brez luči. Ko nas je šofer odložil smo imeli še dobro uro časa ampak nismo imeli več energije, da bi se odpravili pešačit po Aleksandrijskih ulicah. Najbolj mučno se je otepati prodajalcev. Raje smo odšli na Costa Pacifica v bazenček, na večerjo in spat.
Petek 28.1.2011
Vau, dan za počivanje. Ponoči sem sanjala, da so na ladji tudi moje sestrične in bratranci. Imeli smo se prav fino. Costa potrebuje 2 dni, da prečka Mediteran. Veliko smo jedli, počivali, kopali, plesali… Šla sem tudi pogledati v otroško skupino. Pobarvali so nas v indijančke, malo smo plesali in se učili eno navijaško koreografijo. Nisem preveč uživala, ker nisem znala Jezika. V glavnem so bili Italijani. Potem smo se šli še eno tekmovanje proti staršem. Morala bi kaj narediti za šolo. Nina mi pošlje po internetu naloge a jih nisem uspela skoraj nič narediti.
Sobota 29.1.2011
Še vedno plujemo, ati pravi, da se reče pljujemo… Morje in vreme je vedno podobno. Valovi so še kar veliki, vendar ne za tako ladjo. V glavnem je oblačno brez dežja, le včasih rahlo posije sonce. Danes je posijalo ravno pravi čas. Med Messinsko ožino. Tam tudi ni pihalo. Hitro smo odšli na zunanji bazen in se zabavali na toboganu. Potem je začelo spet pihati in smo odšli še v notranjega za kakšno uro. Z atijem se v bazenu igrava slepe miši. Samo, če je velika gneča, se on noče, da ne zagrabi kakšnega gospoda. Pisali smo dnevnik in uspela sem napisati spis, BILO ME JE STRAH, za šolo. Nisem se mogla spomniti drugega pa sem opisala parkeljne iz Lipice.
Nedelja 30.1.2011
Pristali smo v Civitavecchia. Pravijo, da je to pristanišče od glavnega mesta Italije, Rima. Kazalo je, da bo slabo vreme. Ljudje na pomolu so hodili z dežniki. Vseeno smo se odločili, da gremo na kopno. Peter ni hotel iti z vlakom, da ne bi bili mokri in je najel taksi. Taksist nas je odpeljal v Rim, kjer smo si ogledali glavne znamenitosti. Cerkev sv. Petra v Vatikanu, kamor smo prišli ravno, ko je papež blagoslavljal vernike iz svojega okenčka. Castel st. Angelo, Kolosej, Rimski Forum, Piazza Venezia, Piazza Navona, Pantheon, Fontana di Trevi… Ni deževalo, celo sonce je sijalo. Pri Koloseju smo videli take vojake, kot v Asteriksu. Legionarje. V eni trgovinici sem videla legionarsko oblekico za malčke in eno starinsko princeskino oblekico. Žal mi je, da ju nisem pokazala atiju. Mogoče bi ju kupil za Izaka in Maško.
Na ladjo smo se vrnili med prvimi. Danes je bilo vse zadnjič. Šli smo se zadnjič kopat, zadnjič na večerjo. Nekateri so že tu zaključili potovanje, tudi Sofi, zato sem bila kar malo žalostna. Oči od Sofi nam je še vedno stregel in je meni prinesel še več oliv da bi me potolažil. Spokali smo in šli še zadnjič spat.
Ponedeljek 31.1.2011
Zadnjič smo zajtrkovali. Zajtrkovali smo dolgo, ker smo se izkrcali med zadnjimi. Med čakanjem je ena črnka iz Londona moji Mariji spletla kitke… Med vožnjo proti Ljubljani smo se ustavili še v Milanu in si ogledali katedralo (duomo).
Nacenace's Blog 
