Priloge za Marinić in toretta

March 28, 2018

V treh letih smo pridobili dokaze, ki natančno določajo mejnike v življenju Petra Marinića. Ti v celoti zavračajo osnovno fabulo v legendi o dvajsetletni odsotnost in stolpu ljubezni. Petar Marinić je bil morda od svojega dvajsetega do štiridesetega leta svoje starosti komaj kdaj daljše obdobje odsoten. Dejstvo je, da je v tem času mornar, častnik, kapitan in lastnik ladje. Vsaj do leta 1850 pluje na jadrnicah in parniku po Jadranu in Sredozemlju. Najprej na očetovi ladji, nato pri Lloydu in za tem pri Donavski parobrodski družbi (DDFG) od leta 1850  do leta 1857, ko se vrne na Silbo in se leta 1858 poroči. Od takrat se mu začnejo rojevati otroci, vendar je vsaj do leta 1867 še vedno zaposlen pri DDFG.

Tu so priloženi nekateri dokazi. Eno od nepričakovanih odkritij je tudi leta 1881 posneta fotografija kapelice pred hišo. ki je bila zgrajena približno leta 1872.Kapela

Krstni list krstni list Pietro Marinich.jpg

Licenca za kapitana obalne plovbe  Cap. P. M. , Zadar 1841

Licenca za kapitana dolge polvbe      Cap. P. M., Trieste 1846

Objava v Österreichischer Beobachter 24. 2. 1839

1850 incident Pietro M,   Zemljevid preliva med Lesbosom in kopnim  –  Mytilini Straits

Prevod poročila o incidentu leta 1850:

Upravnom odboru Udruženja parobrodne navigacije Austrijskog Lloyda

Uvidom u izvješće kapetana Pietra Marocchino zapovjednika parobroda br. 24 „Italia“ od 24. travnja 1850. kojim je obznanio udes toga broda koji se dogodio u 1:30 ujutro dana 21. istog mjeseca, na stijenama Paglio; Uvidom u usmeno izvješće koje se održalo u luci Foça (Focchie) dana 21. travnja 1850. na parobrodu „Italia“ i ostala izvješća održana od 23. do 29. lipnja 1850. na istom parobrodu u luci Istanbul (Costantinopoli) Uvidom u izvješće Istražne komisije iz Trsta od 15 srpnja 1850., odaslane u svrhu definitivnog izvida činjenica, na temelju navedenih izvješća i rezultata akata

utvrđeno je da je:
na dužnosti gvardije tijekom koje se zbila nesreća bio prvi poručnik Petar Marinić, koji je zanemario naredbe što mu ih je za dobro upravljanje brodom dao kapetan Pietro Marocchino, koji mu je dakle predao zapovjedništvo  da je spomenuti prvi poručnik u osnovi bio nemaran, kao što se iz spomenutih akata također zaključuje, da je noć u kojoj se dogodio udes bila jasna, te da je osmatrač mogao i trebao uočiti opasnost na vrijeme kako bi ju izbjegao  da se kapetan Pietro Marocchino nakon predaje zapovjednišva prvom poručniku Mariniću povukao na odmor u kancelariju te je u konačnici bio nesvjestan manovri koje je izvodio 1. poručnikPresuda kriv je prvi poručnik Petar Marinić jer je promijenio rutu/kurs koja mu je određena u činu preuzimanja gvardije, što je prekršaj koji je bio glavni uzrok udesa kriv je kapetan Pietro Marocchino jer je u zahtjevnom tjesnacu kakav je Mitilenski, povjerio gvardiju 1. poručniku Mariniću bez da se prethodno čvrsto uvjerio u njegovo iskustvo u plovidbi takvim akvatorijem, što je svakako trebao učiniti budući je to bila njihova prva zajednička plovidba kriv je tkđ. kapetan Marochino jer nije zaustavio stroj, što je bila njegova najhitnija dužnost, u istom trenutku kada mu je prvi poručnik Marinić rekao da nije siguran na kojoj se poziciji brod tada nalazio. 
S obzirom na najveću nesavjesnost radi koje su, proporcionalno njihovim funkcijama,  proglašeni krivima kapetan Pietro Marocchino i prvi poručnik Petar Marinić, posljedica koje je udes parobroda br. 24 „Italia“

Osuđuje se
Prvi poručnik Petar Marinić na trenutni otkaz, a kapetan Pietro Marochino na korektivnu novčanu kaznu u visini od jedne mjesečne plaće u korist Mirovinskog odjela,  ističući istodobno nezadovoljstvo njegovim ponašanjem u navedenim okolnostima.
Nalaže se o ovoj presudi pismeno obavijestiti spomenutog kapetana Pietra Marocchina i prvog poručnika Petra Marinića, kao i ostale kapetane svih parobroda tvrtke, te Upravu mirovinskog odjela Austrijskog Lloyda, na uobičajene načine i usmjerenja.

Izdano u Trstu istog dana 24. srpnja 1850.

Upravni odbor Društva parobrodne navigacije Austrijskog Lloyda

italia10

Italia model

Pismo pravnukinje

zapisala Neva Giancola, hči Gioconde Cattanar, hči Amelie Marinić, hčere Petra M.

Bologna december 12th, 2006

Dear Mr. Hawlina,
As I promised, I am writing to communicate the data I have knowledge about, concerning my great-grandfather, captain Pietro Marinich. The information I am goingto give to You come from my grandmother Amelia Marinich’s tellings.
She used to tell me that her father, bom from a good family, had attended successfully the Lussino’s school for Sea Captain and, after having engaged with a girl from Selve, he had left for a long journey with his ship (maybe a sailing ship). When he returned in Selve he discovered that his former fiancee was married to another man and had had a daughter, then and he decided, following a odd impulse, to wait that the little daughter of his previous fiancee to grew up, until he could marry her,despite the difference of 20 years and more running between them.
This is the romantic aspect of the story; of sure they had a longlasting and happy wedding, crowned with the birth of 13 sons.
Comming to the house, he decided to have a tower built in the middle of the inhabited place, in a narrow neck of the island, so that his wife could be able to see both his departures and his arrivals. As he became an older man, left the navigation, he took care of his properties (my grandmother used to tell me about 8 fields and 2 woods) and at the same time he had an important role in the social history of the island, still ruled with a feudal – medioeval system, becoming Podesta.
Due to his role and also for his social status he had frequent contacts with important personages of that age. My grandmother told me of the visit of a Prince from Asburgo, maybe the Crown Prince.
This reason he wanted his young wife to dedicated to her studies also learning few foreigner languages. Also male sons, at least the most willing, received an adequate instruction out of the island, first in Zara then, accordingly to different inclinations of each one, in Vienna, Budapest, Lubiana and Trieste.
Daughters instead had to adapt themselves to the female kind of education of those times, learning music, drawing, at home or, eventually, in Zara.
Those are the facts of my Greatgrand father life I know; the overall impression that I received is of a man really capable, resoluted in his actions, proud, great lover of the family and desirous to transmit to his sons his view of life as they could always bear their surname with honour.
I send you also a copy of Marinichs’ Genelaogic tree. Unfortunately there are some blanks I was not able to fulfill.
I am also sending you fome picture of my forefathers, hoping they could be useful, maybe to lighten some descriptions.
I noticed You also wrote to my relatives in Dallas. I would be really grateful if You could communicate me other information You could receive from them.
I would also like to be kept informed of Your work.
Best regards
Neva Giancola

 

 

Peter Marinić – CV

February 15, 2018

Captain Pietro Antonio Marinich
(June 12, 1816 – August 9, 1897)

Pietro Marinich was born and grew up in Silba, the first male of the seven sons of Giuseppe Antonio (1788-1865), “paròn de barca” (small shipowner), in turn, son and nephew of small shipowners (Pietro, Zuane, Nicolò, Andrea). As Alberto Cosulich explains in “I velieri di Lussino” (The sailing ships of Lošinj), the time of carefreeness soon passed for the sons of the sailors and after finishing the three elementary classes the boy went to sea and as a ship-boy made his two-year sailing. So after the male elementary school with the local parish priest, Pietro made his first maritime experiences accompanying his father in his frequent long journeys in the Adriatic and the Aegean (from the Black Sea to Genoa a sailing ship took 4 or 5 weeks). Giuseppe Antonio had lived through the years of the fall of the Venetian Republic, of the French occupation, and his son Pietro was born when Silba entered the Kingdom of Dalmatia of the Austrian Empire (King Francis I).  He began his studies as a captain, first privately, as was then customary, with the expert captain Ferrara, husband of his paternal aunt Antonia, in Silba. Then, in Trieste, he went to a nautical school, believed to be the Academy of Commerce and Nautics.  In 1841 he was enabled by i.r. Government of Dalmatia in Zadar to the “command of Austrian merchant ships of any size within the limits set for the great coastal navigation”. In 1846 he obtained from i.r. Central Maritime Government of Trieste the long-course captain’s patent for merchant ships. These are the years in which the small military fleet of the Austrian Empire merged with the powerful Venetian navy (Österreichische-Venezianische Kriegsmarine) and the language “Venesian da Mar” became the official command language of the Austrian navy. We have no records about his possible enrollment in this navy. He commands the ship Melania, the first paddle steamer to land in Silba, for a Venetian company that transported coal from Sibenik to Venice.

He then worked for Österreichischer Lloyd (Austrian Lloyd) based in Trieste on various ships including the “Adriana”. He was a second lieutenant in 1848 and then became a first lieutenant on the “Italia” steamer in 1850. Following an incident which occurred on the night of April 21st 1850 during the passage of the Mytilini Straits (Ottoman Empire) he left Austrian Lloyd and was immediately hired by the Danubian Shipping Company (DDSG) of Vienna which was in close cooperation with Austrian Lloyd. From 1853 to 1856 the Crimean War was fought and won by the Ottoman coalition against Russia.  The Ottoman Empire reconquered the Moldova which had been occupied by Russia, while the Istrians and Dalmatians enriched themselves by providing services to the French and English bases. During these years the Captain served at the DDSG on the Metternich, Galatz and other ships, between Orsova in Banat at the Iron Gates (the last border of the Kingdom of Hungary) and Galaţi in Moldova at the mouth of the Danube with the Black Sea (an important strategic town of the Ottoman Empire and since 1856 the headquarters of the European Danube Control Commission).

The Captain was always in touch with his family in Silba, where in 1858, at the age of 42, he married the twenty-year-old Isidora Domenica Rassol, known as Dumiza. In his youth he had known her mother Antonia Giovanna Mauro. We do not know if they were engaged, but in the dark evenings without light, radio, TV, at home or on sailing ships, many tales were told which resulted in the nice love legend that the captain married the daughter of his girlfriend and had the tower built so that his wife could greet him both towards Sotorišće and towards Žalić.

Since 1841 he had been the owner of a 54-tonne pielego with six crew members which was commanded by his father, Giuseppe Antonio, built in Trieste in that year and named after the just proclaimed Governor of Dalmatia “Cavaliere de Türski”, but commonly called Il Turco (The Turc).  The ship sunk in 1854, loaded with gravel in Silba, and remained disarmed at the point where the Silba pier was later built.

In 1858, the year in which the maritime boom crisis began, he was co-owner (16/24 carats) with his father (8/24 carats) of the long-course schooner “Sacra Famiglia” (Holy Family) of 130 tons built in Mali Lošinj with a loan of Bank Morpurgo of Trieste. In 1859 the short Franco-Austrian war broke out and the “Sacra Famiglia”  was seized by the French navy commanded by Admiral Defauchè and brought to Lošinj at the French naval base built for the maritime blockade of Venice; restored, it was later brought to Galaţi by Captain Sambugnak, where Captain Pietro Marinich sold it in 1864.

In 1865 his father Giuseppe Antonio died and Pietro, with his brothers Giuseppe and Giovanni and his sister Antonia, inherited the houses and land. He contracted malaria in the lower Danube, retired at about fifty around 1866, and returned to Silba permanently to devote himself to his native island, his family, and his first three children.  He purchased land, with a deed or a handshake, he added to the fields inherited from his father. He dug a cistern using the excavation material first to fence the property and then to build a new house inspired apparently by the Budapest office of the Danubian Company. The construction was carried out under his direction by workers of the village and of Lošinj, and was completed in 1872.  The cost was said to be about 42,000 florins, that is, on the average about half the value of a sailing ship. The epigraph was engraved on the lintel of the entrance: To you my children – keep it dear with the surroundings – Pietro Marinich 1872. The first child born there, in that same year, was his son Pietro. The “tower of love” is erected later. A small chapel is then built in the garden in front of the house. Inside the frieze there is the inscription: By paternal piety – made by the hand of Pietro Marinich cap. – Sacred Stone Bishop Nachić – Archbishop Greg  Raicević authorized – consecration Par. Can. Valentich – First Mass St. Peter 1894.

Silba was represented in the Dalmatinischer Landtag (Dalmatian Diet) of Zadar and the Captain, a passionate lover of his island and his Dalmatia, a defender of the Austrian monarchy and institutions, embraced the Dalmatian autonomous party and became a councilor of the Municipality of Silba (including the islands of Silba, Olib, Premuda, Ist, Molat and Škrda) and later became the podesta, a position held between 1878 and 1890. During those years he transformed the simple streets that lead from the church of Sv.Ivan to the church of Sv. Marka and he carried out many public works such as the improvements to the street from the parish church to the Žalić Pier,   He promoted the fight against malaria stemming from the existence of a pond called “Draga”. He drained the pond and at his own expense he provided two water wells to the benefit of the population,

The Captain was also meritorious in the field of education. In 1873 he provided a permanent location for the women’s school on the ground floor of the Municipal House which was built during his tenure. Previously the courses took place in the private home of his father-in-law Rassol.  In 1880 he instituted a Preparatory Maritime Course (Pomorsky Tečaj), taught by Antonio Nakić, which lasted until the outbreak of the First World War. Though he was multi-lingual, he preferred the “venesian da mar” in memory of his youth, the lingua franca of the Mediterranean at the time.

Respected and esteemed by everyone, he usually received in his house the Archduke Charles Stephen when traveling on his yacht which was manned mostly by Silbans.  Other guests included Governors Dragotin Blaženković and his predecessor Lodovico Comaro when inspecting Silba, the Archbishop Pietro Doimo Maupas of Zadar, when he went to Silba for confirmation, the Archduke Ferdinand d’Este (in 1896?), the Archduke Albert, and on the occasion of an inspection of the Austrian Navy Squadron, the Archduke Admiral Carlo Lodovico (brother of His Majesty incognito) and his commanders, among them the Count Wimpfen.

Not only did he accomplish much in Silba but he also figured among the exhibitors who participated in the great Agricultural-Industrial Exhibition held in Trieste in 1882, on the occasion of the 500 year anniversary of the “dedication” of Trieste to Austria.

He died in Silba on August 9, 1897 at the age of 81. His wife, who gave him 13 children, joined him 15 years later. His son Marino became Captain of the Danube in Budapest, Antonio (Toni) left Silba in 1904 and after an experience in Africa and South America settled in Texas, Giuseppe finished his nautical studies in Bakar, and after a short maritime experience he led various stations of Istria and of Carinthia and died in Trieste, Edoardo lived and died in Osijek, Pietro died in Turin.

This prominent personality, Captain Pietro Marinich, has inspired many memories and stirred up legends and fantasies for the Silbans.  For years a doctor in Silba swore that he spoke to him at night when his restless spirit paced back and forth in the attic of the house. Even today a friendly hand sometimes puts flowers on his grave.

Sources:
Family archive
Petar Starešina – Pomorstvo Silbe, Zadar 1971
Alberto Cosulich – I velieri di Lussino, Trieste 1983
Rad u Historijskom Arhivu u Zadru
Peter Sabel – Die Insel Silba, Burglengenfeld 1970
Wikipedia
Obituary on “Il Dalmata”, Zadar 11.08.1897
Annuario Marittimo del Lloyd Austriaco, Trieste 1848, 1854, 1859, 1862, 1865

27.01.2018 – report by dr. Enrico Marinich

Najlažja zapoved

April 16, 2015

Kdor je imel kaj vzgoje v mladih letih, se je seznanil tudi z desetimi božjimi zapovedmi. Marsikdo jih zna še danes na pamet, veliko več je takih, ki jih ne znajo.

Zapovedi v glavnem zapovedujejo, vendar je pri nekaterih bolj čutiti svarilo ali morda priporočilo, ne pravo prepoved. Veruj v enega Boga je nedvoumna, ne kradi, ne ubijaj, ne pričaj po krivem, ne skruni božjega imena, ne nečistuj, posvečuj Gospodov dan ravno tako. Ne želi svojega bližnjega blaga in ne želi svojega bližnjega žene sta nekoliko ohlapnejši. Svetujeta ti, da si tega ne poželiš. Ne prepovedujeta, da to počneš, od konkretnega dejanja te odvrača še pred samim začetkom, odsvetujeta ti že samo željo. Zapoved sicer nič ne poskrbi za ženski spol. Ne reče: Ne želi svoje bližnje moža! Vedno se mi je zdelo zanimivo, kako so v vseh časih stvari sprevračali. Večji pomen so pripisovali moški iniciativi, čeprav jo ima moški samo izjemoma. Redko zapade v stanje, ko bi bil res on tisti, ki si je nekaj vtepel v glavo in se ni pripravljen ustaviti nobeni oviri. Morda so tudi taki primeri, po pravilu je ravno obratno. Ženska stvar začne, zelo redko sicer naravnost in nedvoumno. Navadno je igra rahlo prikrita. Posebna prefinjenost največkrat ni potrebna. V tem ni velike učenosti in zvijače ne bi bilo težko spregledati. Vendar težava ni v tem, ali je izbrana oseba sposobna spregledati, gre samo za to ali to hoče. Navadno je že sposobna, hecno je to, da zna ženska s tako preprostimi zvijačami doseči vtis, da je igro vodil moški, sama je nemočna žrtev.

Še preden si oba oddahneta, že zavzame ženska vlogo tiste, ki je nekaj dala, nekaj izgubila ali ji je bilo celo nekaj nasilno vzeto, ukradeno. Kaj je dala? Ženska vedno samo dobi. Včasih res nekaj da. Da po devetih mesecih. In tega ne da ravno tistemu, ki je ob združitvi dajal. Da največkrat sebi in njemu, še bolj pa vsemu svetu, prebivalstvu planeta.

Vrnimo se k zapovedim. Spustili smo tisto, ki edina obljublja plačilo tistim, ki jo izpolnjujejo. To je četrta: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji.

Kdo si ne želi dolgega življenja? Za povrh ti bo še dobro. Zakaj torej ne bi spoštoval očeta in matere? Kar spoštoval(a) ju bom, bi si lahko vsakdo porekel.

Očitno to ni tako lahko. Če bi bilo, bi bil nasvet, ki ga daje zapoved, odveč. Koga smo vajeni spoštovati? Največkrat spoštujemo tiste, ki so nam na kakršenkoli način nadrejeni. So višje od nas. Se jih bojimo. So bolj učeni, vplivni, bogati, močni in podobno. Manj je tistih, ki jih spoštujemo zato ker so sposobni ljubiti, znajo biti iskreni, pošteni, nesebični, neustrašeni, so moralni, skromni, človeški, so zabavni, iskrivi, jih odlikujejo različni darovi, ….

Oče in mati si morata spoštovanje zaslužiti! Spoštovanja morata biti vredna! Otrok jih ne more spoštovati na ukaz. To bi pomenilo; spoštuj nadrejene! To spoštovanje je sicer koristno, včasih neizbežno. Nadrejeni, to pomeni oblast, ima vedno premoč nad podrejenim in že samo s tem je vsiljen tudi odnos podrejenosti, ki bi mu lahko rekli spoštovanje. Vendar to ni in ne more biti tisto spoštovanje, ki je mišljeno z večno modrostjo človeštva, izraženo v četrti zapovedi. Ne gre za spoštovanje v smislu pokorščine.

Ko dojamemo to enostavno resnico, postane takoj popolnoma jasno, da četrta zapoved ni namenjena otrokom, temveč staršem. Starša morata poskrbeti za to, da ju bodo otroci lahko spoštovali. Če starša svojim otrokom želita dobro, jim bosta dala vsaj osnovne pogoje za to, da ju bodo otroci lahko spoštovali.

Nadaljevanje je odveč. Vsi starši, skoraj brez izjeme, mislimo, da znamo skrbeti za svoje otroke. Hranimo jih in oblačimo, šolamo in jim nudimo marsikaj koristnega in precej nepotrebnega. Včasih kdo od staršev celo razglaša, da živi samo za otroke, se zanje žrtvuje in podobno. To je grda laž, ki jo navadno nihče ne želi razkrinkati.

Zapoved pravi: Spoštuj očeta IN mater. Morda se sliši nekoliko patriarhalno, ker je oče na prvem mestu, mati je nekako dodana. Lahko bi zapoved skrajšali in rekli Spoštuj starše. Pa ni tako. Zapoved je natančna. Dobro in dolgo boš živel, če boš spoštoval očeta IN mater.

Zdaj vemo vse. Oče, ki želi svojemu otroku obljubljeno nagrado, si bo moral prizadevati, da bo otrok spoštoval njega. Če mu bo to uspelo, bo moral poskusiti, če tega ni samo po sebi, doseči še spoštovanje do matere. In enaka naloga je zadana materi. Spoštovanja morata biti vredna kolikor je mogoče izenačeno. Zato nič ne koristi, če bi si eden od njiju želel pridobiti več spoštovanja kot ga ima partner. Trud je bil zaman. Moder je torej tisti posameznik, ki se ne trudi za doseganje lastnih, temveč tisti, ki se trudi za doseganje skupnih vrlin.

Ta zapoved postane kar naenkrat ena najtežjih. Zahteva, da starši poznajo in se ravnajo po vseh drugih zapovedih. To je najmanj, za pravo spoštovanje je to skoraj premalo. Saj ne bom spoštoval nekoga zato, ker ne ubija in ne nečistuje, ne preklinja in krivo ne priča, ker gre v nedeljo k maši in veruje v enega Boga (Očeta, Sina in Svetega duha). Za spoštovanje mora biti že še kaj več.

Zato bo težko pričakovati spoštovanje otrok do staršev, ki spoštovanja drug do drugega ne znata prepričljivo pokazati in dokazati. Staršev, ki podležeta tako vabljivi skušnjavi, da lastne napake, stiske, slabost in nemoč sama sebi navidezno odvzemata tako, da jih skušata pokazati na najbližjem. To je največkrat zakonec, takoj za tem otroci.

Tu šele pridemo do situacije, ko bi četrta zapoved lahko veljala tudi za otroke. Veljala bi takrat, kadar bi se otrok skušal razbremeniti tako, da bi breme krivde prevrgel na starše, starše naredil krive za lastne grehe. Če starši pri grehih otrok zares nimajo krivde, potem je v teh primerih v četrti zapovedi odgovoren otrok. To pa je zelo redko.

3.2.1996                                                                      Peter Hawlina

Od božiča do novega leta

January 3, 2015

IMG_4656V  sredo 24.12. smo v službi delali samo do enih popoldne. Iva in Eva pospravljata po hiši. Jaz malo pospravim Tatatovo sobo. Pride Maruša in prinese precej daril. Na kratko mi ostriže lase in obrije brado.  Zvečer so prišli Ana, Miha in otroci z Mosta na Soči. Pa Miha in Klara, Jaka in Liza z družino. Tomaž Šalamun je hudo bolan zato je Ana ostala pri njem.  Povečerjali smo in se šele kasneje odpravili na obhod hiše z kadilom. Igrali oziroma vadili smo za jutrišnji nastop. Jaka, Liza in Miha so se pozno zvečer odpeljali domov, Ana je prespala v Lipici. Zjutraj je bilo zares lepo sončno vreme. Odpravili smo se na izlet k Završniku nad Zmincem. Maruši je bilo med potjo slabo in je bruhala. Najprej smo se ustavili pri nekih dveh zapuščenih hišah. Ostali so pot nadaljevali peš. Eva je mene pripeljala skoraj do Završnika in je šla potem na krajši sprehod. Za nekaj minut sem v avto zaspal. Završnik nam ponudi domač šnops in vino. Zraven je tudi pes, ki večkrat skoči na mizo. Marušo smo peljali domov in se oglasili pri njeni mami in stari mami. Postregli sta potico, sok in kavo. Stara mama je pokazala dve knjigi o Sorici in okolici. Doma so že čakali Iva, Eva, Maša in Ula. Odpeljali smo so v Pržan k Jakatu, kjer je Ana Roza praznovala deveti rojstni dan Tam naj bi imeli tudi vajo za božični nastop v Loki. Spodaj so bili predvsem starejši, zgoraj pa mlajši. Zarja ima skoraj 40 vročine. Glasba je tako glasna, da se je kar težko pogovarjati. Jaz grem v eno od otroških postelj in celo malo zaspim. Ko se vozimo domov pada dež. Spat gremo pozno saj se kasneje še precej dolgo pogovarjamo.

Dopoldne vadimo predvsem pesmi Little Drummer Boy, Feliz navidad in Only You. Oglasita se Pavle Florjančič in njegov vnuk Jakob, ki ostane na žri turnirju.

Na žri turnir pridejo Tine, David, Andrej, Luka . Janez Suhadolc se precej pozno iz Ljubljane pripelje s kolesom.  Nastopata dve kategoriji otroci in starejši. Vreme je tako lepo, da se nekatere partije odigrajo kar na soncu pred hišo. Zmaga Miha, sam dosežem eno samo točko. Pridejo tudi Mica in Jojo, Tina Šubic z druzino, Iris iz Švice, pa Milena Janežič, Anka, Barbara z otroki in še kdo. Skoraj vsi gremo malo pred sedmo zvečer v staro Loko, kjer nastopamo na dogodku imenovanem na Štefanovo z Štefanovimi. Kljub mrazu in odsotnosti Jakata, Ceneta in še koga nastop kar dobro uspe. Med poslušalci so tudi Matjaž Vouk, Vika in Nataša Šolar. Zvečer pojem še nekaj jote, z Ano odigrava dve igri žrija.

Eva se zjutraj odpravi na Silbo. Za danes so napovedali sneg in zjutraj zares rahlo naletava sneg. Iva pelje Marušo na Stari dvor.  Ana se počasi odpravlja na Most. Prideta Janez Suhadolc in Bernard Nežmah, ki gresta skupaj z atom in mamo na rojstni dan kjer nastopijo. Liza in Dejan prideta iz Ljubljane po pohištvo. Na kratko se oglasi Matjaž Vouk z Viko in dvema tujima študentkama. Dan je neprijazen, vse močneje sneži. Za nekaj časa grem spat. Popoldne na televiziji izvem, da je umrl Tomaž Šalamun. Iz Dubrovnika pride Branko. Prinese dve vreči mandarin in olivno olje. Zunaj je že precej snega. Pogovarjamo se kar nekaj časa, vmes se vrneta tudi ata in mama.

Napade kakih 40 centimetrov snega. K maši gre samo ata, Najprej se odpravi peš a se vrne zaradi upehanosti in gre raje z avtom. Branko kida novo zapadli sneg pred hišo. Kasneje gresta z Ivo na sprehod do mlina. Mama kuha kosilo. Spet se oglasita Liza in Dejan.  Kasneje gresta Iva in Brane v Ljubljano

Moji dnevi v Lipici

September 12, 2014

101 WAYS TO PICK APPLES – LIPICA, ŠKOFJA LOKA, SLOVENIA

Precej bi imel povedati o dveh tednih, katere sem preživel v Bosni in Hercegovini. Rabil bom nekaj časa, da uredim spomine, zato najprej nekaj o mojih zadnjih dnevih v Sloveniji.

Po dvodnevnem postanku v Zagrebu, kjer sem večino časa porabil za obhode in hranjenje, se je bilo treba premakniti. Najprej sem nameraval do prvih dni oktobra potovati po nekdanji Jugoslaviji in Bolgariji do Turčije. Ko sem se zavedel, da bi za to rabil kaj več kot pet tednov, sem ta del odložil do decembra. Po novem načrtu sem dva meseca namenil razširitvi  svojega zemljevida, ki bo vključeval krožno pot in na severu vključil Slovaško in skrenil spet navdol po slikovitih gorah Transilvanije in s tem premeril Balkan vse do albanske obale …. tak je vsaj moj zdajšnji načrt.

Po novem načrtu naj bi bila naslednja postaja 140 kilometrov oddaljena Ljubljana. Na zagrebški avtobusni postaji mi je starejša blagajničarka povedala, da bom vozovnico kupil na avtobusu. Na prazni postaji sem čakal, da se je v poznem jutru na mesto spuščala vročina. Minute so v pogovoru s potnikom z nahrbtnikom začele minevati hitreje. Izkazalo se je, da je bratranec mojega kolega z univerze … še eno od srečanj na moji poti, ki je majhen svet naredilo še manjšega.

Ko se je bližal čas odhoda, se je zbralo vse več potnikov, ki so se ob prihodu avtobusa začeli gnesti proti vozniku. Ko so se nepotrpežljivi potniki zgnetli v avtobus, sem se skušal sporazumeti z voznikom. Ta je v svojem besednjaku premogel samo stavek “ticket no, money no.” To elegantno skovanko sem razumel kot sporočilo, da se bom peljal zastonj, če bo v avtobusu dovolj prostora. Imel sem se za srečneža in se stisnil v vrsto potnikov brez karte. Kmalu je voznik dal vedeti, da je samo pet prostih mest. Sreča je izpuhtela, ko sem videl, da se je pred mene postavilo ravno pet hitrejših.

V oblaku izpuhov sem ostal na peronu skupaj z nahrbtnikarjem iz Tajvana in Bolgarko, ki ni znala angleško. Ta nova skupina sopotnikov se je nemočno spogledovala in razmišljala o reštvi. Avtobus odpade, saj bo naslednji šele sredi noči. Kmalu smo vsi trije hiteli po zagrebških cestah, da ujamemo zadnji vlak proti Ljubljani. V zadnjih minutah smo vstopili v prvi prazni oddelek in si globoko oddahnili.

Zanimivo je, kako se včasih ovira preobrne v srečen izid. Za nekaj izgubljenih ur in dodatnih stroškov smo bili nagrajeni s slikovito vožnjo skozi slovensko podeželje.

Znašel sem se v veseli družbi. Tu je bil moj tajvanski prijatelj, Američan iz okolice Los Angelesa, mlada ameriško-nemška zakonca in maldenič, ki je bil rojen in odraščal v Ljubljani in zdaj živi v Londonu. Pogovor, ki je sledil, je kratko vožnjo še skrajšal.

V Ljubljani smo si izmenjali kontaktne podatke in se razšli. S Slovencem, Matijo, sva šla v mesto na pivo. Po obhodu po mestu sva se ustavila v lokalu po njegovi izbiri in se ob pivu kar nekaj ur pogovarjala. Na koncu mi je Matija predlagal, da preživim kak dan v stari podeželski hiši pri njegovem prijatelju nedaleč od Ljubljane. Ker sem imel že plačano prenočišče, sem pristal, da se srečamo naslednji dan.

Popoldne naslednjega dne sta me Matija in Nejc pobrala in čez pol ure smo prispeli v malo vas Lipica. Vas ima ime po drevesu lipa, ki res stoji v vasi, kjer je morda nekaj več kot ducat hiš. Vas obdajajo polja koruze, nekaj kilometrov stran pa je srednjeveško mesto Škofja Loka. Z avtom smo vozili mimo hiš, ki so bile obnovljene v šestdesetih letih in se končno ustavili ob starinski hiši.

P1050533

Hiša je nekaj posebnega. Nekaj minut sem porabil za ogled posestva. Ker ni drugega ogrevanja kot velika kmečka peč sredi hiše, so tla že sprejemala hlad poznopoletne noči. Nekateri deli zgradbe so bili občasno obnavljani, nekateri deli hiše pa so stari več kot tisoč let. Notranjost je prostorna in se širi v stranske prostore. Nekaj metrov od hiše je pod, kjer se lahko ogleduješ še bolj kot v hiši.

P1050586

P1050587

barn

P1050579

Po obhodu vseh objektov smo prišli pred hišo. Najprej so se mi oči ustavile na stotini malih rumenih točkah na veliki zeleni preprogi. Znašli smo se namreč v sadovnjaku z velikimi jablanami, vmes pa mlajše hruške in brajda pri zelenjavnem vrtu. Še nezrela jabolka, pretežka za veje, so popadala po kratko pokošeni trati. Pisano sliko je dopolnjeval sldakoben vonj. Nad vrtom je bile še manjša hiša, ki je kmalu postala moje bivališče. V tej prijetni okolici smo preživeli popoldne v družbi novih prijateljev.

P1050547

P1050561

P1050546

P1050588

P1050592

P1050575

P1050545

Kmalu smo se odpravili spat…

P1050572

P1050571

Prebudil sem se v sveže, rahlo sivo jutro. Matijev bratranec Cene mi je postregel z veliko skodelico močne kave, ki me je nostalgično spomnila na lenobna domača nedeljska jutra (domotožje me še ne muči). Vsi ostali člani družine so na dopustu. Skoraj prazna hiša je zato videti še večja in bolj prazna. Nekaj več družbe je bilo zvečer, ko se je Cenetov brat Nace vrnil iz službe. Utripa iz bližnjega mesta nismo čutili. Kmalu smo se znali zaposliti z delom na vrtu. Začelo pa se je s fračo.

P1050556

P1050559

P1050593

Kmalu smo začeli ciljati v tarčo. To je bila kad na vrtu. Zaloga projektilov je bila neizčrpna in ciljali smo iz vseh smeri. Preprosta zabava je postala resnejša, ko se je pridružil Cene z določilom, da poraženec pomije kup umazane posode v kuhinji. Sledila je serija debelo zgrešenih poizkusov, dokler ni Cene prvi zadel z visokim lobom in pustil Matijo in mene v obračunu. Odleglo mi je, ko sem po mnogih poskusih slišal, kako se je moje gnilo jabolko razletelo ob udarcu na plastiko. Matija je pomival posodo.

Cene je po tej igri postal bolj samozavesten in našemu tekmovanju dodal še nekaj koristnosti. Pobrati je bilo treba vsa jabolka. Ta naj bi bila zadnja, ki kot nezrela ne bodo uporabljena. Popadala jabolka naj bi se znašla na velikem kupu komposta pod vrtom. Dogovorili smo se, da bo prost tisti, ki bo prvi zadel navpično zapičeno lopato. Preostala dva bosta pobrala vsa jabolka in jih znosila na kompost. Pri tem so se po bregu zvalila vsa jabolka, ki so zgrešila tarčo. Tokrat se je Matija potrudil in v nekaj minutah prvi zadel. Utrujeni smo se odločili, da kazen porazdelimo in vsi skupaj v uri pospravili vrt.

P1050590

Je kakšna nagrada po delovnem dnevu boljša od zelenjavne enolončnice, katero smo pripravili iz sveže zelenjave z vrta. Tej je bila dodana aroma dima iz prvič v sezoni zakurjenega ognja v peči.

P1050608

P1050604

Ta večer je bil za Matijo zadnji. Prijazna gostitelja Cene in Nace sta me povabila, da ostanem še kakšen dan. Povabilo sem z veseljem sprejel. Od Matije smo se poslavljali cel večer. Nekaj ur smo igrali tarok. Igra je bila zame nova in nekaj časa sem se privajal na velike slikovite igralne karte. Zaradi podobnosti z igro, ki se igra v Turčiji, sem se hitro privadil tudi tej igri in kar hitro smo odigrali nekaj napetih rund.

P1050612

P1050618

P1050614

P1050617

Pri Nacetu in Cenetu sem ostal pet dni in nič kaj rad se nisem poslovil od toplega vzdušja, ki je veliko hišo spremenilo v pravi dom. Prijetno je bilo spoznavanje Ljubljane in bližnje srednjeveške Škofje Loke. Ne vem, kako bi se lahko zahvalil Matiji, Cenetu in Nacetu za prijaznost in gostoljubje. Upam, da jih bom lahko še kdaj obiskal v nepozabni Lipici z okolico.

P1050594

Dipl. ing.

January 23, 2013

22. 1. 2013 je Iva Hawlina diplomirala.

Takole je bilo nekaj tednov prej.

IMG_6271

Dnevnik SILBA 2012

August 2, 2012

Sobota 28.7.2012
Ob enajsti zvečer sem v Ljubljani vstopil na avtobus namenjen v Novo

Gorico. S seboj sem imel nekaj lastne prtljage in veliko težko športno torbo polno najrazličnejše zelenjave z domačega vrta. Vozovnica do Nove Gorice stane 10,7 evra. Poklical sem Ano na Most, sicer sem večino poti bolj ali manj dremal. Mislim, da smo bili v avtobusu trije potniki. Šofer mi je prtljago prijazno prenesel do bližnje klopce pod drevesom. Iz okoliških kazinojev se je slišala glasba. Kmalu sem se ulegel in zadremal. Bilo je toplo in mirno, zato sem kar dobro zaspal. Nekaj čez tri se je oglasila Ana in kmalu sem prisedel Mihatu, Ani, Maši in Uli. Kmalu se je začelo daniti. Na pomolu v Puli je bilo precej ljudi. Od znanih se je na katamaran vkrcala Zoranova žena Višnja. Kart se ni dalo plačati v evrih. Tako kot v avtu sem tudi na ladji pretežno dremal. Katamaran je večji kot Princ Zadra. Zaradi vklopljene klimatske naprave je bilo kar hladno. Skozi okno sem opazoval, ko smo se ustavili na Iloviku, izgledalo je zanimivo. Na Silbi so nas pričakali Ana, Miha, ata, mama in otroci. Poiskal sem kopalke in skočil v vodo. Bila je hladnejša kot sem pričakoval. Ata je kupil srdele in jih očistil. Pozdravil sem Nikija, Modica, Polono, Petro, Matjaža. V kiosku sem kupil škatlo Kolumbo. Doma je Liza vadila, Dejan je bral knjigo.
Nekaj časa sva se pogovarjala pred vrati sanatorija. Preko zida sem pozdravil Simona, Jakata, Gregata. Simon je pripravljal ogenj za žar. Pravi da je bil na Silbi štiri tedne, da je zelo užival, da pa se mu jutri dopust izteka. Grega je prišel za vikend. Miha, Klara in Ana so se pakirali, saj se odpravljajo domov predvsem zaradi Marušinega slabega zdravja. Pred kosilom sva z Miho Mlinarjem zabrenkala ene dve na kitaro. Po kosilu sem šel na Žalič. Pozdravil sem Ivana Propasta. Odpravljale sta se tudi Jakatova Tina in Suzi. Otroci so skakali na pomolu. Bilo je vroče, zato sem se večkrat skopal. Mimo sta prišla Kneza starejša, kasneje še mlajši Miha s punco, pa Dan, Ana Pogačnik, Lena. Ana je rekla da nameravajo z našim čolnom na izlet na Ist. Šel sem domov, se preoblekel zamenjal očala in šel na Mul. Pozdravil sem Tanjo in Smokija s Premude, ki sta sedela v Konobi. Ko je bil čoln pripravljen, smo se odločili, da na Ist ne gremo. V vodo sem skočil na Vrujni. Tu so bili Ana, Petra, Matjaž, Agata Stele, Tina Krušič, pa Davor ki je z Mirotom popravljal motor in Dorjana Lovrin z možem. Slednji se je jezil na lastnika, ki je svojega velikega in nevarnega psa privezal na suho drevesno vejo. Na Mulu sem srečal Ano in Mihata z otroki. Z njimi sem šel na dugi Mul. Na poti domov sem srečal Barbaro, Emila, Filipa in Lote, na Pijaci pa Jakata in Marjano. Na Garinah se je oglasil atitov sodelavec z ženo. Malo smo se pogovarjali z Dejanom. Ven nisem šel, spal sem dobro.

.
Nedelja 29.7.2012
Zjutraj na Žalič, kasneje sva z atom nekaj časa, oblikovala tekste na scoop.it. Floro boli hrbet, poškodovala se je pri skoku na glavo s pomola. Liza je  pripravila zajtrk. Po koncu maše je hrvaški vojni veteran na kratko predstavil knjigo, ki jo je na podlagi doživetij napisal njegov soborec. Verjamem, da so doživeli in preživeli marsikaj hudega. Knjigo so kasneje za 50 kun prodajali pred cerkvijo. Doma je mami čistila zelenjavo. Po kosilu sem pomil posodo smo se šel na Žalič. Bilo je zelo vroče zato sem po dveh rundah kopanja odšel domov. Ostali so šli z čolnom v Drago. Oglasila sta se Jaka in Danuška in prinesla kar jim je ostalo od kosila. Simon in Grega in ostali so odšli domov. Pravita, da razmišljata o selitvi iz Zelene Jame.  Janez Hawlina mlajši se je kmalu vrnil peš iz Drage. Ko so prišli še ostali otroci smo malo balinali. Lija in Ana roza sta imele pevsko plesni nastop.  Iva me je povabila na Olib kamor smo peljali Dana, Belo in prijatelja. Vzeli smo tudi kolo. Peljali smo se po bonaci in v dobre pol ure pristali na Olibu. Mlajši so se pridružili skupini prijateljev, ki so na Olib prišli že prej s katamaranom. Mi smo šli na teraso bifeja Grobak. Na Olibu je utrip precej mirnejši kot na Silbi. Kmalu se nam je pridružil prijazen mornar z katamarana Princ Zadra. Pravi, da so imeli pred tremi tedni primer, ko se je na Premudi neki otrok skoraj utopil in se je katamaran vrnil ponj, in z njim in doktorico direktno v Zadar. Za njim je prisedel Olibljan Slavko. Starejši možakar je živel v San Franciscu pred sedmimi leti se vrnil na Olib. Mimo kafiča pri Saletu smo šli v selo. Fešta se mi je zdela tipično Olibljanska, ljudje so bili zelo prijazni, bilo je precej starejših. Pogrešal sem fotoaparat ali kamero saj b najbolje vse posneti. Bilo je tudi nekaj Silbanov, med drugim Donat in Marko Matulina z ekipo prijateljev. Tudi mlajši so se dobro zabavali. Nekaj jih je ostalo na Olibu do jutranjega katamarana nekaj nas je šlo z čolnom po bonaci domov.
Ponedeljek 30.7.2012
Po zajtrku grem na pošto po  Biševo denar. Na Žaliču se kopajo otroci. Nikola Čičinšajn me povabi na  kavo. Z katamaranom gredo v Zadar Miha, Ana, Žare, Janez in Ula. Vsi razen Mihata naj bi se vrnili popoldne. Miha pa namerava nekaj dni veslati po morju z s prijateljem Rokom. Doma nekaj časa presedim za računalnikom. Pred kosilom grem še enkrat na hitro v morje na Žaliču. Iva in Eva zelenjavni štrudelj. Ko se vročina malo pomiri grem spet na Žalić. Skopam se pri spomeniku, Eni  pravi, da bo za vikend Ghost party da pa ne bo nastopil napovedani Valentino Kanzyani. Grem še na drugo stran, med potjo srečam Marka Matulino. Skopam se v Šotorišču. Tu so tudi Medvedovi z otroki. Doma grem na računalnik, nekaj se mudim okoli križarke Niobe. Danuška pride napisat mail za Gregata. Iva mu da obleko in čevlje za Evo. Najprej grem na Žalič nato se najdemo v Miku. Zraven je tudi Agata. Ljudi je precej malo,  v notranjosti skoraj nobenega. Prideta Stipe in Toni iz Konobe pa Ivan Marincelj. Valter nas počasi priganja domov.
Torek 31.7.2012
Dopoldne ne grem na plažo, kmalu postane zelo vroče, Iva in Eva pospravljata  Sanatorij. Mami rihta zelenjavo. Otroci gredo na morje. Po kosilu grem na Žalič. Po kopanju gledam rokomet, naša judoistka je osvojila prvo slovensko zlato medaljo. Kopam se pri spomeniku, Iva in Eva jadrati z otroki na Carpusini. Po trajektu grem domov. Ata in mama gresta gledat zahod, jaz objavim nekaj malega na Scoop. It. Zmanjka mi cigaret, grem v tisak, v Miku preberem časopise, nato do Alavije, kjer gledam košarko Francija Argentina. Družbo mi delajo Marko Medved, Ivan propast, pa Silvijo in drugi. Ko se vozim domov je zaradi lune zelo svetlo.
Sreda 1.8.2012
Po zajtrku z Žaretom in Janezom pomijemo posodo nato na Žalič, pridružijo se tudi otroci. Ostali pripravljajo Sanatorij za prihod Zabretov. Otroci tavhajo in se igrajo v vodi. Mimo pride Andrej Globokar, pa Ivan Bekčič. Doma otroci kartajo, ata gre po Zabrete na Žalič. Ponovno grem tudi jaz, pridem ravno ko odhaja trajekt. Skopam se pod borovci. Pri nas je na obisku Jaka Ropret z družino. Ata ob treh odpelje na Olib Gasarje in Poglajne. Grem tudi jaz. Motor nam do Oliba nekajkrat crkne a takoj spet užge. Na Olibu od Blaža dobim kolo, tako da se skupaj odpravimo čez otok do Slatine. Kolo malo bremza a večjih težav nimam. Na plaži je precej lo na plažo z judi, voda je res nizka. Okopamo se, nekateri pridejo na plažo s štirikolesnikom. Vrnemo se v mesto. Malo gledam  balinarje, ki jih spremlja precej gledalcev. Ostale počakam pred Grobakom, kjer srečam tudi Blaža in mu vrnem kolo. Ko se vkrcavam v čoln padem z njega. Na poti domov nas precej zalivajo valovi. Na mulu pri plinu se pripravljajo na veselico. Zarji in Liji spečem jajca, jaz jem riž z mesom. Jemo tudi lubenico. Ostali gredo na Mul, jaz pa spat.

Dan D

March 1, 2011

 
     MORJE BI LAHKO POSTALO GROB BRATOV IN SINA
            TO JE BIL DAN  » D «  ZA VSO HAWLINOVO
                                           DRUŽINO
   

Ta dan bi se verjetno lahko točno določil, saj bo opis dogodka dovolj jasen in za vse nas tudi močno poučno vzgojen.
Pred kratkem sem veliko slišal in tudi bral o lanskoletnih dogodkih in »podvigih« Hawlinovih na Silbi in okoli nje…. Tu mislim predvsem na prekrasno »morje«, ki ta otok obkroža.

Pokojna mama je pred morjem imela stalen veliki strah in čutila v njem veliko nevarnost… Vedno je bila v strahu in skrbi, kadar se je kdorkoli od naših podal na morje. Tudi v čolnu, kamor smo z njo –  vred bolj redko odšli v lepem vremenu odpravili na izlet v kak bližnji zaliv ali celo na oddaljeno Premudo se je na klopi, kjer je vedno sedela z roko trdno držala lesenega (škaram) klina na katerega smo nastavljali veslo. Morju nikoli ni zaupala.
Oče jo je vedno in redno miril in ji dopovedoval, da to ni nič takega in da so »fantje« dorasli upravljati in se podajati s takrat dokaj čvrstim lesenim čolnom, katerega so nam ga kupili in se podajali na morje okoli Silbe. Takrat smo se z njim tudi ponosno kosali z domačini in to tako na jadro kakor tudi v ribištvu. Ta čoln je bil narejen v Betini na otoku  Murteru. Čoln je nosil oznako  SB – 122 .  Kasneje je čoln dobil še zunanji motor Tomos, ki nam je velikokrat zatajil in večkrat tudi odpovedal.
Očetu so svetovali, da kupi novega Seagulla od 3-5 KS, ki naj bi bil zanesljiv in edino primeren. Z razliko od Tomosa, ki je šel na 4% mešanico je ta angleški motor šel na 10% mešanico (1l bencina + 1dl motornega olja). Tudi svečka je bila še enkrat večja z močnejšo  iskro. Ta motor je prišel v staro Jugo. preko Reke na Silbo. Enkrat je bil na »šverc«  prepeljan, popravljen in servisiran v Trstu. Nato je nekako izginil in nihče ni vedel, kje je. Končno smo ga čez pol leta ponovno odkrili, ko smo izvedeli, da se že vsaj pol leta pozabljen vozi v provi Tuzle ali Vuka Karađiča. Sedaj se nahaja (če to drži ?) pri Tinetu na Pijaci.
Ta motor je vreden več kot si vsi lahko mislite. Zasluži si piedestal na katerega naj se postavi in naj se mu vsakdo v soočenju z njim tudi z velikim spoštovanjem globoko prikloni, da ne rečem, da ga lahko celo poljubi…
 
Dogodek o katerem bom pisal se je zgodil tisto leto, ko je bil med nami še Jure star okoli dve leti in Marko tam nekje pred prvim razredom osnovne šole.
Tiste dni je cel teden je pihal rahel jugo in stalno smo pričakovali, da bo šlo to vreme končno na bolje. Toda tega ni in ni bilo…

                                                      – 2 – 

Sam sem se kot veliki ljubitelj morja in jadranja redno v takih vremenskih pogojih posvetoval in se vedno obračal ter se javljal k pokojnemu barbi Adamu, očetu Slavka Sindičića, ki je bil kapetan in je veliko svojega življenja prebil na svetovnih morjih. Le njemu sem popolnoma zaupal in tako sem ravnal vedno, saj mi je to priporočil moj oče. Barba Adam in moji starši so bili tudi dobri prijatelji.
Prav barba Adam mi vlival pogum v podajanju na morje. Izredno sem ga spoštoval in ga imel za nekakega svetnika. Bil je bil vdovec in živel sam in se sam ni podajal v taverne in vesele silbanske družbe. Bil je za mene kakor nekak »Starec in morje«. Tudi na zunaj je izgledal podobno.
Vsako jutro pa je šel na svoj čoln privezan na Mulu in z njim odrinil po sveže ribe za svojo prehrano. Navadno so bili te ribe arbuni. S svojo barko se je podajal na morje le z velikim od sonca obeljenem opečnato rdečim jadrom, saj na vesla tudi zaradi starosti ne bi daleč prišel… 
Njegov čoln je bil nekaj posebnega. Na krmi je bil iste oblike kot na pramacu in zaradi njegovih plovnih lastnosti je bil izredno hiter, da zapišem tudi najhitrejši. Čoln je imel  tudi malo burno jadro – flok, ki ga je izredno redko uporabil saj jaz te barke nikoli nisem videl, da je v bil flok v uporabi razen takrat, ko smo se Silbani tekmovali v jadranju od Mula do Moravnika in nazaj.  Ta čoln je veljal za najhitrejšega na Silbi in bil redno zmagovalec malih silbanskih regat.
Z košaro in palico v roki se je zgodaj zjutraj tiho in neslišno (skoraj vsak dan) podal na Mul. Bila je še trda tema, ko se je začelo nad Velebitom rahlo svitati. Mene ni nikoli vzel seboj v njegovo barko. Od očeta naprošen pa je šel v  naš čoln nas učil veščin ter nam je razkazoval ter pokazal pozicije za ribolov prav med Olibom in Silbo tam nekje nad Nozdrami.
V rosnem jutru se je pripognil odvezal provno vrv si s palico si je približal svojo barko,  šel na barko dvignil glavno jadro osvobodil krmno vrv in v rahlem jutranjem burinu zapustil Otok. Redno se je odpravljal proti severu izredno daleč pod sam otok Rab. Odšel je tako daleč, da ga zdravo in ostro oko v daljavi ni moglo več zaznati. Prav tam daleč je imel svoje pozicije na katerih je spuščal svoj »najlon« in vedno ulovil le toliko velikih primerkov rib kolikor jih je sam potreboval. Najkasneje okoli dvanajstih – redko kasneje se je starec z oddaljenega morja po maestralu vrnil na svoje mesto v pristanišču. Da je pristal navadno ni uporabil niti enega vesla. Sledil je obraten delovni proces, kakor je bil pri odhodu.
Nerad je govoril o ulovu in bil na splošno bolj tih in redkobeseden. Z menoj se je kar rad pogovarjal verjetno zaradi tega, ker je bil tudi z mojimi starši dober prijatelj.
V košari je imel vedno s krpo pokrite svoje ulovljene ribe, ki so kazale le kak rep, kar je kazalo in govorilo, da so ulovljene ribe resnično velike.
Človek, ki je večkrat je obšel kot oficir in navtik Svet me je podučeval, kako naj bom previden na morju. Uporabil je tudi rek: Hvali more, drž se kraja !, ki sem se ga dobro zapomnil. Če je kazalo slabo na barometru je rekel;  pojdi le do Nozder in ne dlje. To je bil za mene ukaz. In tako sem imel nekako srečo na morju kljub temu, da sem si pridobil tudi znanja in izpit za čoln na kopnem.
                                                                 – 3 –

Ti stavki so bili le nekak uvod v to kar bom sedaj zapisal.
 
Naj ponovim; tisti teden je neprestano pihal rahel jugo. Nad nami je bila rahla oblačnost, da se je sonce večkrat v kopreni pokazalo. Bilo je vroče in soparno vse skupaj res zapeljivo… Ker sem imel slab občutek, da ni dobro iti daleč od obale v takem vremenu smo vsi Hawlinci željni svežih rib tudi kaj takih za na gradele bili vse bolj nervozni..
Takrat sem bil večinoma sam najbolj primeren za voditelja čolna in se kot tak domislil, da bi bilo vseeno dobro, da gremo v tej sparini res nekam lovit ribe. Seveda sem se bal morda bolj za čoln kot za osebe v njem, da se ne bi kaj zgodilo…
Sklenil sem, da se odpravimo nekam, da je čoln na varnem, mi pa si po svoje priredimo kraj lova. Odločitev je padla. OLIB.
Napolnil sem do vrha tank motorja z gorivom in se prav vsi podali s čolnom na Olib. Smer je bila direktno v njihovo pristanišče. Tam smo privezali čoln, da bi v slučaju neurja, katerega  sem pričakoval bil ta zaščiten.
Peš smo se odpravili preko otoka v Slatinico in zalive okoli nje. Fantje predvsem Peter in Tine sta s puško nalovila veliko lepih rib. Štirioglata košara je postala polna in težka. Med nalovljenimi ribami so bile tudi take, ki jih sedaj ne videvam več.

Med skoraj popolnoma izginule ribe opažam naslednje: Kanjac – kanjce, Drozg – vrada, Skuša – škomber in druge… Že pokojni Astradamus je napovedal, da bodo nekatere vrste rib skoraj izumrle in pojavile se bodo take ribe in glavonožci, ki jih v naših morjih Sredozemlje – Jadran ni  nikoli bilo. Prav za opisane vrste človek do sedaj še ni vedel niti videl…
Prav pred kratkem so z lahkoto ujeli v Zadarskem kanalu neko čudno ribo. Imenovali so jo spako (ta riba še nima pravega imena) bila težka 30 kg. Ujeli so jo z golimi rokami in jo zbezali iz plitvine kanala na kopno. Ta riba ni kazala nobenega odpora. Naložili so jo v samokolnico jo odpeljali domov. Ribo so spekli na gradelah. V celoti so jo pojedli. Vsi ki so jo poizkusili so bili edini in se pohvalili o njenem odličnem  okusu.
Zaustavil bi se malo bolj pri ribi Drozg lat.Drozd labrus viridis. Iz njenega bližnjega sorodstva ustnjač so še: vrana, pegasta ustnjača in smokva. Izredno je podobna vrani po izgledu in obnašanju. Ta riba je izredno lepa in rozasto pisana. Živi po celotnem Jadranu bolj na poraslem skalnatem dnu in to od 5m do 20m globoko. Prav zaradi redkosti in lepote je v Jadranu zaščitena. Prav to ribo sem na podvodno puško ujel tudi jaz. To sem storil predvsem zato, ker je sorazmerno počasna saj leno plava. Takrat ta vrsta tudi še ni bila zaščitena. Ustnice imajo te ribe kakor bi bile zatečene. So bolj »vegetarijanci« in se čisti težko, toda lažje kakor njena sorodnica vrana. Meso je belo in je v vseh oblikah priprave izredno okusno. Dosega težo od 1,5 kg do 2 kg.
 
Preden smo se odpravili na čoln, da bi zapustili otok Olib smo si kupili v pekarni še kruhove bombice – panine za najbolj lačne. Vse te bomo med vračanjem na poti domov prav s slastjo pojedli.
                                                           – 4 –

Potegnil sem vrv pri motorju, ki se na vrhu motorja navije preden se ga zažene. Motor je takoj zaropotal in usmeril sem barko točno proti Silbi v pristanišče Mul. Oblačnost se je vse bolj gostila in na pol  kanala je že začelo rahlo deževati. Postajalo je vse bolj črno. Silba kot otok je praktično izginila in prevladovali sta le črna in bela (pene valov in nebo skupaj z morjem) barvi. V daljavi se je videl le še utripajoči rdeči svetilnik, ki podnevi nikoli ne deluje. Poln čoln je jahal valove in vsak val, ki se je zaletel v pramac sem imel občutek, da je čoln bolj porinil – pahnil nazaj in se je vsa moč motorja izničevala. Seagull na krmi je delal kot za stavo pa čeprav je bil tako od zgoraj (gostega dežja), kakor od spodaj v sladki in slani vodi. Vedel sem, da je v polnem tanku za gorivo bencina le toliko, da se v mirnem vremenu nekako le da priti iz Silbe na Olib in nazaj. Goriva na Olibu nisem dolival pa čeprav sem ga v plastenki še imel… Sedaj pa so nastopili nemogoči pogoji. Pihal je orkanski veter z dežjem, da sem komaj kaj videl. Oči sem-o imel-i popolnoma spuščene zaradi velikih, težkih deževnih kapelj. Počasi  me je začel nagrizati  obup, da Silbe nikoli ne bomo več videli – vsaj ne tisti dan… Vzrokov zato je bilo več. Prav pred vhodom v Mul lahko zataji motor zaradi pomanjkanja goriva. Neurje nas tik pred ciljem lahko takoj odnese nazaj v sredino kanala. Dolivati  goriva v rezervoar ni bi bilo možno, saj bi veter prej odnesel vse gorivo predeno bi prišla kaka kapljica na pravo mesto. Jahali smo valove in tudi v čolnu je bilo že veliko morja, ki smo ga sproti metali in vračali nazaj čez rob čolna. Peli smo že take, kot je Plovi barko duboko je more in podobne…
Ena od rešilnih možnosti je bila ta, da bi morali tik pred Mulom dvignil jadro in se obrnil nazaj na Olib. Tudi to ni prišlo v poštev. Glavno jadro je bilo preveliko za tisto neurje. Enako velja tudi za malo nevihtno jadro, katerega sem le redko jemal v barko.
Najmanj, kar bi se lahko zgodilo bi bil zlomljen jarbol in tako naprej…
Kljub temu, da smo bili že blizu pristanišča so bili pogoji za vrnitev nemogoči. V kopalkah sem premražen na krmi držal za ročko motorja in z spuščenimi vekami gledal pred seboj na brate v čolnu.  Nemočni smo premagovali pot po »kapljicah« . Jahaje s premetavanjem po razbesnelem morju smo bili vsi uničeni.. Še danes ne vem kako nam je tudi z božjo pomočjo uspelo priti v Mul. Končno nam se je le posrečilo, da smo le vpluli mimo Dolgega Mula na katerem koncu nas je opazovalo v borbi za življenja nekaj ljudi. Med njimi je bila takrat tudi močno pretresena in jokajoča sestra Mica.

Takoj po tem, ko smo se izkrcali je prišel k meni nek gospod iz privezane reške trabakule, katera je bila privezana skoraj ob hiši v mandraču. To je prav tam kamor se je le redko zavezal takratni, legendarni »Udarnik«. Možakar je v roki je držal kar polno steklenico z močnim žganjem in mi čestital, da smo se uspeli še zadnji trenutek rešiti svoja življenja. Steklenico sem prevzel in iz nje kar močno potegnil. Morda je bilo to celo dvakrat ali trikrat. Šele potem sem začutil, da stojim na trdni zemlji in da imam pod nogami trda silbanska tla. Moja glava se še vedno ni popolnoma poslovila od čolna in počutil sem se še kar nekaj časa tako kot, da bi  bil še vedno v čolnu na valovih…
                                                           – 5 –
                               

Prav tako se je veliki boj za naše preživetje in celotne Hawlinove  »linije«  končno le srečno končal…
V meni pa je za vedno ostal v spominu na ta dan o katerem sem vam prav to v opomin zapisal.

Košara polna lepih rib je s fanti odšla na Pijaco, kjer smo si pripravili  večerjo. Na gradelah so se pekle velike in okusne ribe.
Teh seveda ni zmanjkalo. Vsi veseli, da smo si skupaj delili bogato obloženo mizo. Počutili  smo se nekam lahki, saj smo pred tem vsi le za las ušli gotovi smrti…
Prav je, da tragedija ni bila dokončna. Ponovno zapiše, da je bila vrnitev v dom k staršem med svoje najbližje naključna…
Sedaj že tudi pokojni Andro, ki je imel takrat največji in najbolj opremljen čoln (on je tisti čas redno vozil zdravnico na Premudo in Olib). Vsaj tri dni po tem neurju in naši vrnitvi zaradi orkanskega burina ni izplul iz Mula…
Kdo bi nas takrat v nemogočih razmerah sploh lahko še reševal, če ne bi prišli v pristanišče in koliko nas bi v tem peklu še lahko preživelo???
Sam vem za veliko primerov ljudi, ki so kot domačini in tudi pomorci, ki dobro poznajo morje okli svojega doma. Prav ti so se večkrat soočili v svojih barkah prav tako kakor mi. Veliko jih je nastradalo in so doživeli brodolome in izgubili svoja življenja…
Pred nekaj leti je bil to Marijo in predsednik udruge domačinov Premude, g. Celesta in še vsi ostali, ki so morje okoli Silbe dobro poznali. Bili so veliki pomorščaki, kateri pa se na Silbo nikoli niso vrnili ali drugače »pred pragom« so našli svoj grob…
Ob brodolomih nekaterih »domačih« brodolomcev reševalci tudi kasneje in to celo z pomočjo helikopterja ob iskanju pogrešanih velikokrat niso našli niti vesla…

Jaz imam še vedno rad Silbo in njeno morje. Zato se tja tudi redno vračam. Lansko leto je bilo izredno slabo vreme in me ni tja prav nič mikalo.

Zanimivo je pogledati  slike otoka Silbe  pred petdesetimi leti. Takrat ni bilo skoraj nič zelenja. Tudi vode ni bilo dovolj. Otok je bil kakor bi bil požgan. Poglejte razliko in primerjajte, kako zelen je postal otok do danes…
 
Lansko leto za prvomajske praznike sem z Mileno v Dolskem Pr. Krač. Takrat sem od visokih policajev slišal za težave Hawlincev  na morju tam nekje okoli Silbe. Seveda sem vse negiral in trdil, da kakor jaz kaj vem več, da ni bilo nič takega, kar bi bilo vredno kake pozornosti.              
Prav to me izredno moti, da vedno pri vsem tem o težavah Hawlincev slišim vedno prej od drugih, kakor bi bilo prav…
Ali se tudi tu skriva trenutna bratska ljubezen in naša nesebična pomoč in povezanost ?
Navadno vsi domači redno molčimo in to o vsem, vse dokler se ne zgodi nekaj hudega, da ne zapišem najhujšega.
                                                       – 6 –

Mislim, da bi bilo na mestu tudi to, da se piše ali opiše v tej in podobnih rubrikah tudi to; kako je velika in »izredna«  bratska »kohezija« . Obelodanijo naj se nesebične pomoči vse  pozitivne stvari, katere je postoril nekdo izmed nas.
O izredni pripravljenosti in pomoči vsakemu izmed nas se vse izve in zapiše. le redko v okviru prave nesebične  bratske »ljubezni« se le redko kaj sliši.? Prav to je tisto na kar se nekateri stalno in redno pridušajo, stavijo, zagovarjajo, jo celo izpostavljajo, kako nesebični so pri pomoči v oporo po moje. Morda sem »zamegljen« saj mislim, da to ne drži. Bolj se nagibam k temu, da so to le verjetno parole, ki so na žalost le bolj iz trte zvite.
Prvi predpogoj za tak korak je seveda od vsakega izmed nas, da ima spoštljiv odnos pri obravnavanju za vsakega izmed nas. Šele nato se bo v vsakem čutilo in krepilo zaupanje v bližnjega.

Kje smo Mi in kam plovemo…

Tu mislim, da ni »vreme«, »čas«  prvi in edini pravi faktor na katerega se lahko vsak izmed nas lahko izgovarjal…
Sedaj sledi še poduk:

Vsak, ki se poda na morje z čolnom mora imeti čoln dobro opremljen. Upoštevati mora zahtevane predpise. Zaveda naj se, da ko prevzema v barko potnike, da hkrati prevzema tudi vso odgovornost za njihova življenja.
Voznik čolna mora imeti vse zahtevane dokumente in znanje za plovbo. Kolikor ljudi se vozi z čolnu, toliko varnostnih pasov bi moralo biti na razpolago.
Ne vstopajte v čoln, ki vsega tega nima pa tudi, če je čoln še tako lep, prostoren, dober in hiter!
Ob osebnih, kakor tudi drugih praznikih v letu bi bilo prav, da vsakdo podari kot darilo lastnikom čolna ali voditelju čolna v katerega navadno rad vstopa in katerim voditeljem le teh popolnoma zaupa svoje življenje tudi sebi primeren rešilni pas.
Obvezno si kupite  rešilni pas, kjer cena ne sme biti ovira. Pas ali denar zanj naj podari lastniku čolna v katerega navadno redno vstopa. Prosi naj ga, da ga uvrsti v med obvezno opremo svojega čolna.

Ta moj zapis je resničen.
Veselilo me bo, da se točno določi katerega leta in dne se je odvijala ta drama.
S tem se lahko ugotovi kateri dan bi bil v resnici povsem možen tragični dan »D«  za vso Hawlinovo rodbino.

V oporo Jure je bil rojen  25.11.1962;    Miha pa  * 8.7.1966 : Med njima je štiri leta…

Zapisal na Pšati 26.1.2011                                        Janez Hawlina

LADIJSKI DNEVNIK

February 3, 2011

PRVI DAN, ČETRTEK 20.1.2011

Včeraj, ko sem se vrnila od Metke me je očka zelo presenetil. Bil je na obisku pri starših in, ker je imel v naslednjem tednu proste dni v službi, so se na hitro zmenili, da odpotujemo na križarjenje po Vzhodnem Mediteranu. Na začetku res nisem bila vesela, da bom toliko časa odsotna od pouka in ostalih dejavnosti. še posebno mi je bilo žal atletskega tekmovanja. Po telefonu me je potolažila razredničarka Majda.
 Danes ob sedmih zjutraj smo odšli na pot proti Savoni. Savona je mesto na Ligurski obali v Italiji, kjer se križarjenje z ladjo Costa Pacifica začne. Vozili smo se kar dolgo, skoraj sedem ur. Tudi vkrcavanje je dolgo trajalo, saj so pregledi še strožji, kot na letališčih. Ker gre za zelo veliko ladjo, se je vkrcalo tudi veliko ljudi. Mislim, da okoli 5000. Ladja je večja od vseh blokov v okolici. malo mi je bilo žal, da se nismo vkrcali med prvimi, saj bi verjetno že čofotala v bazenu.
  Poiskali smo sobo v 1. od 12. nadstropij, kar je sicer nizko ampak prijetno, ker se manj ziba in še prijeten okenček čisto blizu morja imamo. Na okensko polico se lahko uležeš in gledaš v daljavo. Prva stvar, ki smo jo morali opraviti je vaja iz reševanja v primeru potopa. Vzeli in nataknili smo si rešilne jopiče in se zbrali na mestu za vkrcavanje v rešilne čolne. Na rešilne čolne se sicer nismo vkrcali zato je bila akcija hitro končana. Priznam, da sem postala že precej lačna. Dobra stvar na ladji je, da vedno dobiš kaj za jesti. Restavracij je toliko, da se zlahka izgubiš. Takoj, ko smo si malo napolnili želodček, smo odšli v enega od štirih bazenov z jakuziji. Voda je bila slana in zelo topla, skoraj vroča. Voda je valovila, ker je valovilo tudi morje. Očka pravi, da je pihala burja. bazenček je res pasal, a me je tudi utrudil. Večerjo smo imeli pozno, malo pred deveto. Za mizo sem že skoraj zaspala, vendar sta prišla Peter in Irena in nas odpeljala na ples. Tam sem se čisto razživela. Plesali smo rumbo, čačača, sambo in tudi rokenrol in Peter pravi, da mi je šlo zelo dobro. kar naenkrat je bila ura čez polnoči. Še dobro, da je sledil nek organiziran zabavni ples iz katerega so otroke izločili. Potni od vročine smo se odpravili v kabino spat. Peter in Irena pa sta plesala naprej. Ne bi rekla, da se bom na teh počitnicah kaj spočila.

PETEK 21.1.2011

 Ob 9h sem se zbudila in ati je bil že stuširan. Odšla sva na zajtrk, mami pa je še spala. Prvi zajtrk sva že zamudila, na srečo jih imajo več. Po zajtrku sva zbudila mamico in skupaj smo šli na zgornjo odprto palubo tečt na poligon. pretekla sem 10 krogov, potem, mi je postalo dolgčas. Vetra ni bilo a je bilo vseeno kar

hladno. Sicer imajo na tej palubi odprti bazen z velikim toboganom, lahko igraš tudi odbojko ali košarko, mi pa smo odšli notri v fitnes center. Probali smo vse naprave, potem pa mi je tudi tu postalo dolgčas. Odšli smo po moj novi neoprenček in v zunanji bazen. Hotela sem na tobogan pa so ga zaradi slabega vremena zaprli. Vseeno smo si privoščili kopanje v bazenu in jakuzijih. Voda je na srečo dovolj topla, v jakuzijih kar skoraj vroča. Po kosilu smo šli na zgornjo palubo ležat v ležalnike, ker je posijalo sonce. vseeno smo bili zaviti v odeje. Tam sva z očijem pisala dnevnik. Jaz narekujem, on pa piše. Drugače bi predolgo trajalo. Ravno, ko smo se malo odpočili in so oblaki začeli prekrivati sonček, so se ljudje začeli pogovarjati o nekem vulkanu.  Vstali smo in zagledali vulkanski otok iz katerega se je kadilo. Na drugi strani ladje pa smo z daljnogledi opazovali strme, špičaste otoke. Oči je prebral, da je to vulkan Stromboli, otoki pa Eolijski. Oči in mami sta šla potem po svoje, jaz pa ata Petrom in mamo Ireno. S Petrom sva najprej v dvorani z modrim podnom plesala čačača, potem pa sva z Ireno šli raziskovati ladjo. Ogledali sva si vse od 1. nadstropja do vrha 12. Odkrili sva vse polno restavracij, izložb, trgovin, plesnih dvoran, gledališč, igralnic in prostorov z igricami, knjižnico, disco, celo kapelico. In seveda bazeni, šporne dvorane, vodni tobogan, lepotni saloni, savne… Povsod sva se ustavljale in malo raziskovale. Potem smo se svečano oblekli in šli na gala coctail s kapitanom. Po sprejemu pa na gala večerjo. Večerja je pozno in vedno postanem zaspana.  Natakar nam je povedal, da smo pripluli v drugi časovni pas (+1h). Večerjo smo tako končali namesto ob pol enajstih ob pol polnoči. Zato smo hitro odšli spat brez plesa.

SOBOTA 22.1.2011

Noč je bila mirna. Očka je rekel, da smo pluli skozi Messinsko ožino. Na levi je bil konec Italije, na desni pa začetek Sicilije. Po poznem zajtrku smo se šli kopat v bazen, potem pa je ladja pristala v mestu Katakolon v Grčiji. Ker je blizu Olimpija, mesto kjer so se stari Grki prirejali športna in atletska tekmovanja, smo si sposodili avto in se odpeljali tja. Pokrajina je tukaj malo drugačna, kot pri nas. Najbolj všeč mi je, ker povsod rastejo mandarine, pomaranče in limone, ki so ravno v tem času zrele in jih lahko kar pobiraš. Tudi veliko oljk je naokoli. Tu blizu je mesto Kalamata. Jaz sem že videla, da na veliko embalažah z olivami piše kalamata. Olive na ladji so tudi zelo dobre in meni jih natakar vedno prinese dvojno porcijo. Časa na kopnem nismo imeli prav veliko. V Olimpiji smo si ogledali le enega od štirih muzejev, najbolj nam je bilo žal, da si nismo mogli ogledati še arheoloških ostankov športnih objektov starih Grkov. V muzeju smo videli makete iz različnih obdobij. To mi je bilo najbolj všeč.
Ravno, ko smo se vrnili na ladjo se je ulilo. Po poznem kosilu smo se ulegli na ležalnike ob bazenu in pisali dnevnik. Potem smo se oblekli za zvečer in šli v gledališče gledat Cirkuško predstavo.
Večerje na ladji so prav razkošne in dolgo trajajo. Vedno se utrudim. Še dobro, da pri sosednji mizi sedi Sofi, majhna punčka s katero se malo zabavam. Potem smo šli še malo plesat, samo, me je en gospod pohodil pa smo šli rajši spat.

NEDELJA 23.1.2011

Ladja se je začela tresti in ropotati. Mislila sem, da so veliki valovi, ali kaj? Ati in mami sta še spala. Zlezla sem na okno in gledala ven. Bila je še noč in videla sem luči mesta. Zbudila sem še očija, ki je ugotovil, da se je ladja tresla in ropotala zaradi zaviranja in pristajanja. Vseeno sva šla še za eno urco spat. Zajtrkovala sva s Petrom in Ireno, mamici pa smo nekaj za pod zob prinesli potem v sobo. Izkrcali smo se v Pirejih in naleteli na vsiljive taksiste. Eden je napadel Petra, drugi Mihata in govorili nekaj.. for you my friend, 250 eur…good price… Delfi, Akropola, 5 hours tour… Peter je skoraj popustil pri 150 eurih, brez Delfov, Miha je vztrajal, da se prebijemo, kar je trajalo naslednjih tristo metrov. Ko smo se jih končno otresli so bili ta veliki boljše volje, samo do vlaka smo pa dolgo hodili. Z vlakom smo bili hitro v Atenah. Prišli smo na en trgec, kjer je bila majhna cerkvica in nekdo je prodajal sadje. Iz tega trgca se je videlo tudi obzidje gradu. Povedali so mi, da je to Akropola. Ati mi je kupil košarico dobrih jagod, ki smo jih pojedli pred cerkvico. Peter je vedel, da se v nedeljo ob 11h, pred parlamentom menja častna straža. Prišli smo ravno pravi čas. Policija je že ustavila promet in izza ovinka je prihajala pihalna godba, za njo pa četa smešno oblečenih vojakov s puškami in v velikih coklah. Pri korakanju so visoko dvigovali nogo in s coklami udarjali ob tla. Potem so izvajali neko smešno koreografijo. Mene je skominalo, ker so cokle na kamenju tako čudno škripale. Stražarji so morali potem čisto mirno stati. Jaz že ne bi zdržala. Sprehodili smo se skozi botanični vrt in veliko hodili po raznih ulicah proti Akropoli. Največ zanimivega je povedal Peter.
Navzdol smo šli po drugi strani, po Agori. Vsepovsod je bilo polno ostankov starega mesta. Spet smo se sprehajali po mestnih ulicah in bila je gneča. Ati je rekel, da je nedelja in imajo bolšji sejem. Peter si je z zanimanjem ogledoval veliko stvari, Irena in mami sta postali živčni, da bomo zamudili ladjo. Meni je ati kupil enostavno pripravo za stiskanje limoninega in pomarančnega soka. Spet smo šli z vlakom v Pireje. Od postaje do ladje je bila spet kar dolga pot. Imeli smo čas in smo se usedli v eni gostilnici, kjer so imeli internet. Peter in ati sta pošiljala, zraven pa smo poskusili še souvlaki, giros, tzatziki, grško solato, kavo, grško pivo. Meni je bila dobra grška solata, ker ima dobre kumare, olive in paradižnke, tzatziki pa mami boljše naredi. Njim je bilo pa vse full dobro.
 Na ladji smo ugotovili, da smo res veliko hodili, mami je dobila še žulj. Jaz sem ostala s Petrom in Ireno. Ati in mami sta šla na palubo gledat, kako odhajamo. Miha je rekel, da bo tekel po terasi. Hotel je sprobati nove športne copate, ki si jih je kupil za 10 eurov zato, da bo šel lahko u fitnes. Mami pravi, da v njih zgleda k en čeh. Z Ireno sva se malo sprehajali po ladji in šli na pijačo. Zunaj je bilo vetrovni in malo je deževalo. Atija in mamico sva našli v fitnesu. Irena je tudi začela sprobavati fitnes naprave. Jaz sem pri tem tako uživala in se smejala, da so me skoraj vrgli ven. Potem smo šli mi v bazen in jakuzi, Peter pa Irena pa v teater, kjer je nekdo govoril s trebuhom. Pri večerji sem zopet postala čisto utrujena, vendar nismo šli spat ampak plesat. Najprej sem plesala s Petrom, potem smo odšli na tropical party, kjer sem plesala makareno, wakawaka… ob pol polnoči so eni začeli izdelovati kipe iz ledu. To smo še pogledali potem smo šli spat.

PONEDELJEK 24.1.2011

Oh, ne, spet je ladja prezgodaj pristala in spet smo zajtrkovali brez Ane. Ati pravi, da smo v Izmiru v Turčiji. Da je prvič v Turčiji in, da ga res zanima. Niti Peter nima pojma, kaj lahko počnemo tukaj. Šli smo na kopno in se spet prebijali skozi nadležne taksiste. Miha si je izmislil finto in vsakemu rekel, da ima tukaj prijatelja, ki ga gremo obiskat. Pustili so nas pri miru, zato smo spet veliko hodili. Miha je mislil, da je to manjše mesto, pa ni. Bolele so me noge in malo premalo sem spala ampak mesto nam je bilo vsem všeč. Mesto je ob morju in na obali imajo veliko prostora za rekreacijo. Mi smo hodili tam, kjer imajo narejeno za tečt, ker nam tam niso mogli težiti, naj kaj kupimo. Če je bilo kaj zanimivega smo pa skočili pogledat. Miha je rekel, da smo hodili vsaj toliko, kot od Lipice do Škofje loke, da smo prišli do starega dela mesta. Stari del mesta je bil res nekaj posebnega. Male uličice, polne različnih stvari, ki so jih ljudje prodajali. Na enem trgu je lepa stara ura in mala đamijica. Tudi cerkve so drugačne. Mošeje, Đamije tudi Sinagoge… Včasih smo se ustavili, pri kakšni đamiji, da se nadihamo svežega zraka. Pred đamijo je vedno mir. Potem smo zajeli sapo in zopet odšli med vrvež. Stari del mesta je en sam bazar (tako sta govorila Peter in Miha) Vsi nekaj prodajajo Od hrane, usnjenih izdelkov, loncev, kave, obleke, celo živali, papige, kanarčke, miške, hrčke, zajčke, kužke… zlato, nakit, drogerijo, elektroniko…. vse… Ljudi je bilo toliko, da smo se le s težavo prebijali. Na koncu smo prišli na en zelo luštkan trgec z lepimi trgovinicami in kavarnami. Kizlargasi Hani se temu reče pa si nihče ne more zapomniti. Nazaj do ladje smo šli s taksijem in si spotoma ogledali še eno cerkvico. Zmotili smo se in prišli več kot eno uro prezgodaj. Škoda, z atijem sva hotela še k frizerju. Itak smo bili utrujeni in lačni. Šli smo v gledališče.
Danes je bila na ladiji Italijanska fešta. Že med večerjo smo peli in plesali. Po večerji pa so izbirali mister Pizza. Bilo je zelo smešno in Peter je skoraj zmagal. Bil je drugi. Pokukali smo še v disko ampak je bilo beda. Spat sem šla okoli 1h zjutraj.

Torek 25.1.2011

Pred spanjem sem skozi okno še malo gledala morje. Bili so kar veliki valovi in pena je tu gostejša, kot na Silbi. Na tej ladji se veliki valovi skoraj ne čutijo in lepo spimo. Danes nismo nikjer pristali in smo spali malo dlje. Tudi potem nismo delali nič takega. Malo smo s Petrom trenirali plese, ker je zvečer tekmovanje v rockenrolu. Veliko smo jedli in pili kavice. Imeli smo opravke z Izraelsko carino a ni trajalo dolgo. Malo smo počivali in pisali dnevnik. Ati je šel v fitnes, superge so se mu že malo strgale. mene v fitnes itak ne pustijo, ker nisem še stara 16 let, zato sva šle z mamico v bazen. voda je bila ravno prav topla in sva se lovile celo uro. Potem smo se na hitro zrihtali in odšli v gledališče na še eno predstavo. Predstave so dobre in zabavne. Pojejo, žonglirajo, igrajo, plešejo, izvajajo razne akrobacije, čarajo, vice pokajo… Na večerji smo bili vsi lepše oblečeni. Pravijo, da je kapitanova večerja. Samo, kapitan se ni pokazal in tudi večerje verjetno ni skuhal on. Je bila pa dobra. Jaz sem bila po kopanju zelo lačna. Meni natakar vsak večer prinese, še preden druge kaj vpraša, skodelico paradajza, oliv in kaper. Do konca večerje nisem zdržala in sem za mizo zaspala, mogoče, ker je Sofi tudi zaspala. Rokenrol je splaval po vodi…

Sreda 26.1.2011

Mami je morala že ob pol sedmih na intervju z Izraelsko policijo. Zaradi priimka Šalamun jim je postala sumljiva. Pravi, da so jo spraševali vse, od kod izhaja priimek, kaj dela oče, ali ima kaj orožja… Pristali smo v Izraelu. Mislim, da smo tu vsi prvič. Časa imamo kar dovolj, do sedmih zvečer. Pristanišče v Ashdodu je tako veliko, da nismo mogli prebiti prve linije in smo morali vzeti taksi. Seveda so nam spet hoteli drago prodati razne izlete a smo odšli le do centra. Prvi vtisi so zelo čudni in nič prijetni. Mesto je precej novo. Sami bloki, nikjer nobenega starega dela. Ljudje v glavnem ne znajo Angleško in še tisti, ki znajo nič ne vejo in ne povejo. Imam občutek, da so tudi neprijazni. Ati je bil kar malo slabe volje. ker nismo dobili nobenih informacij. Iskali smo rent a car. Končno so nam eni Rusi, ki jih je tukaj veliko napisali in povedali kam naj gremo. Šli smo s taksijem. Mesto je večje, kot smo mislili. Na rent a caru smo že skoraj končali ampak noben ni imel dovolj limita za kavcijo.. Jaz itak ne vem kaj je to in tega nisem jaz rekla, te stvari dodaja ati sam. Meni je bilo samo bedno, ker smo nekaj iskali in nič našli. Videla sem veliko igral pa se nisem smela dosti igrati, ker smo morali naprej. Saj sploh ne vem, ali bomo zdaj ostali v tem mestu ali bomo šli v Betlehem in Jeruzalem, ki sta bolj daleč ampak se je tam rodil in živel Jezus. Šli smo malo na obalo, kjer je bilo čisto lepo, samo pihalo je. Eni so imeli neoprene in so wakebordali. Na obali so imeli tudi  čudna igrala, nekaj med igrali in fitnes napravami. Po obalnem pesku smo šli počasi nazaj proti centru. Tudi tukaj so imeli bazar. Srečali smo Američanke, ki so bile tu volonterke in so rekle, da je v Jeruzalem najlažje priti z avtobusom. Spet smo vzeli taksi in šli na avtobusno postajo. Avtobusna je zastražena, kot letališče. Notri pa je čisto drugače kot zunaj. Notri je kot v kakšni veliki trgovini v BTCju. Avtobus smo imeli ob enih a je malo zamujal. Pot je bila zabavna, ker sem sedela z Ireno, ki mi je pravila različne pravljice o živalicah, ki jih je od nekod dobila. Imela je piščančke, zajčke, kužke, mucke, hrčke, goske, kozice, ovčke, osličke, ponija, tudi opico…  Tukaj so eni ljudje precej drugače oblečeni. Pred Jeruzalemom je bila velika gneča na cesti Zato smo tja prišli šele ob pol treh. Po (Yafa street) eni od glavnih cest smo se peš napotili proti staremu mestu. Mesto je veliko in kar dolgo smo hodili. Mami in Irena sta že postali živčni, da moramo počasi nazaj. Mi smo šli naprej in prišli do obzidja starega mesta Jeruzalema. To je bilo pa res zelo lepo. Visoko kamnito obzidje in vhodna vrata, znotraj pa male ulice, trgi,cerkvice…. Peter je še pokazal kje je Oljčna Gora, kjer so Jezusa aretirali. Kje je Golgota pa ni vedel. Vsem nam je bilo žal, da nimamo več časa in smo morali nazaj. Tukaj bi se splačalo še malo ostati. Do avtobusne smo šli z mestnim avtobusom. Tudi mi smo bili enim ljudem zanimivi in Miha se je z njimi pogovarjal. Nazaj grede sem se tudi pogovarjala z Ireno. Pravila mi je o stricih in tetah, ko so bili majhni.  Najbolj všeč mi je bila zgodba o Ivi in Evi in Marjanovem novem kolesu. Marjan Gabrijelčič se je prišel v Lipico pohvaliti z novim kolesom. Postalo je pozno in malo preveč je popil, zato je kolo pustil v Lipici in so ga z avtom odpeljali domov. Potem se je večkrat oglsil, a kolo je vedno ostalo v Lipici. Nekega dne Iva in Eva nista našli mopeda, s katerim sta se vozili v šolo in sta si izposodili Marjanovo kolo. Ker sta se vozili obe po poljski potki jima je počila guma. Mudilo se jima je v šolo, zato sta kolo skrili na njivo s koruzo, da bi ga pobrali nazaj grede. Na poti domov pa sta videli, da so njivo s koruzo s kombajnom poželi. Našli sta kolo, ki je bilo precej polomljeno. Bali sta se tudi, da se ni pokvaril še kombajn. Kolo sta skrili in Marjan je veliko spraševal po njem. Ko je bilo kolo popravljeno, sta mu ga nastavili. Ker pa kolo ni bilo čisto enako, kot takrat, ga ni hotel vzeti. Povedati sta mu morale, kaj se je z njim zgodilo. Marjan se je ob pripovedovanju tako režal, da so mu tekle solze.
Pot je hitro minila. Bila je že tema. Na ladjo nas je spet peljal taksi, drugače ne moreš, saj se po pristanišču itak ne smeš sprehajati. So zelo strogi. Bazenček pred večerjo in večerja sta prav teknila. Jutri moramo zgodaj vstati, zato smo šli spat.

Četrtek 27.1.2011

Morali smo vstati malo čez šesto in oditi na zajtrk. Ladja v Port Saidu stoji samo 2 uri. Če Miha in Peter v tem času ne najdeta kakega prevoza, do drugega mesta v Egiptu, Aleksandrije, kjer ladja zvečer pobere izletnike, si Egipta sploh ne moremo ogledati. Tudi tu je stroga policijska kontrola in dolga vrsta ljudi za izkrcanje. Zelo sem še zaspana. Ljudje in mesto so spet drugačni. Pristanišče je čisto v mestu. Iščemo rent a car in vsak nam nekaj drugega pove. Vsepovsod je veliko smeti. Miha vpraša eno žensko, ki nas povabi v svojo pisarno na čajček in začne telefonariti. Peter ji je rekel, da jo je sam bog poslal ona pa je rekla, da taki so ljudje v Port Saidu. Pravijo, da je malo mestece pa ima milijon in pol prebivalcev. Prišel je gospod s kombijem in zmenili so se, da nas odpelje še skozi glavno mesto (Kairo) in do piramid, potem pa še v Aleksandrijo za 200 eur. Peljali smo se ob Sueškem kanalu, ki je širok 100 m in dolg 200 km, po katerem plujejo veliki tankerji. Videli smo tudi najdaljši most na Srednjem Vzhodu. Dolg je 10km, zgradili so ga Japonci. Irena pravi, da jo pokrajina, ljudje in promet spominja na Indijo. Bolj, ko smo se bližali Kairu, bolj je bila okolica puščavska. Šofer pravi, da je Kairo 20milijonsko mesto. Seveda tako velikega mesta nismo imeli časa raziskovati. Škoda, saj so imeli velike demonstracije proti vladi. Tudi v Egipčanski muzej nismo imeli časa iti, saj bi nam vzelo vsaj štiri ure. Vseeno smo se peljali skozi mesto. Veliko se gradi na novo, videli pa smo tudi revnejše predele. Kmalu smo zagledali piramide in se odpeljali do njih. Pri piramidah so nam ponujali jahanje konjev in kamel, vendar so bili tako vsiljivi, da smo šli raje peš. Videla sem tudi Sfingo, ki jo poznam že iz Asteriksa. Res je brez nosu. Nisem je mogla dvigniti, če je nos spodaj, kamor ga je Obeliks spravil. Piramide zares zgledajo mogočno in vsi jezdeci konjev in kamel tudi. Okoli piramid smo se zadržali več kot dve uri.
Tudi pot proti Aleksandriji je bila dolga. Med potjo se je videlo, da skušajo z namakanjem puščavo spremeniti v rodovitna polja. In vedno več je zelenega. Miha je rekel, da se boš lahko čez nekaj časa okoli piramid sprehajal po travici in igral golf. Ko smo prišli v Aleksandrijo je bila že tema. Vse skupaj smo v avtu presedeli vsaj sedem ur. Tudi po Aleksandriji nas je malo razvozil, da smo si na hitro ogledali to 10 milijonsko mesto. Zgleda veliko lepše od Kaira. V mestu je velika gneča. Tudi tu povsod nekaj prodajajo. Ena od posebnosti Egipta je zagotovo njihov promet. Nikjer ni nobenih semaforjev, prometnikov, niti prehodov za pešce. Vozijo se z različnimi prevoznimi sredstvi od osla, konja, kolesa, konjski voz, traktorji, dostavni mopedi, pešci, avti, tovornjaki, različni busi…, prehitevajo po levi in desni in sredini, vozijo med pasovi… pa se vseeno nihče ne zaleti (skoraj). Peter pravi, da so kot jata ptic ali rib, ki v veliki množici letijo ali plavajo na vse strani pa se nobena ne zaleti. Tudi mi smo poskusili prečkati večpasovno ulico in ostati živi. Skoraj nam ne bi uspelo. Ponoči jih veliko vozi brez luči. Ko nas je šofer odložil smo imeli še dobro uro časa ampak nismo imeli več energije, da bi se odpravili pešačit po Aleksandrijskih ulicah. Najbolj mučno se je otepati prodajalcev. Raje smo odšli na Costa Pacifica v bazenček, na večerjo in spat.

Petek 28.1.2011

Vau, dan za počivanje. Ponoči sem sanjala, da so na ladji tudi moje sestrične in bratranci. Imeli smo se prav fino. Costa potrebuje 2 dni, da prečka Mediteran. Veliko smo jedli, počivali, kopali, plesali… Šla sem tudi pogledati v otroško skupino. Pobarvali so nas v indijančke, malo smo plesali in se učili eno navijaško koreografijo. Nisem preveč uživala, ker nisem znala Jezika. V glavnem so bili Italijani. Potem smo se šli še eno tekmovanje proti staršem. Morala bi kaj narediti za šolo. Nina mi pošlje po internetu naloge a jih nisem uspela skoraj nič narediti.

Sobota 29.1.2011

Še vedno plujemo, ati pravi, da se reče pljujemo… Morje in vreme je vedno podobno. Valovi so še kar veliki, vendar ne za tako ladjo. V glavnem je oblačno brez dežja, le včasih rahlo posije sonce. Danes je posijalo ravno pravi čas. Med Messinsko ožino. Tam tudi ni pihalo. Hitro smo odšli na zunanji bazen in se zabavali na toboganu. Potem je začelo spet pihati in smo odšli še v notranjega za kakšno uro. Z atijem se v bazenu igrava slepe miši. Samo, če je velika gneča, se on noče, da ne zagrabi kakšnega gospoda.  Pisali smo dnevnik in uspela sem napisati spis, BILO ME JE STRAH, za šolo. Nisem se mogla spomniti drugega pa sem opisala parkeljne iz Lipice.

Nedelja 30.1.2011

Pristali smo v Civitavecchia. Pravijo, da je to pristanišče od glavnega mesta Italije, Rima. Kazalo je, da bo slabo vreme. Ljudje na pomolu so hodili z dežniki. Vseeno smo se odločili, da gremo na kopno. Peter ni hotel iti z vlakom, da ne bi bili mokri in je najel taksi. Taksist nas je odpeljal v Rim, kjer smo si ogledali glavne znamenitosti. Cerkev sv. Petra v Vatikanu, kamor smo prišli ravno, ko je papež blagoslavljal vernike iz svojega okenčka. Castel st. Angelo, Kolosej, Rimski Forum, Piazza Venezia, Piazza Navona, Pantheon, Fontana di Trevi… Ni deževalo, celo sonce je sijalo. Pri Koloseju smo videli take vojake, kot v Asteriksu. Legionarje. V eni trgovinici sem videla legionarsko oblekico za malčke in eno starinsko princeskino oblekico. Žal mi je, da ju nisem pokazala atiju. Mogoče bi ju kupil za Izaka in Maško.
Na ladjo smo se vrnili med prvimi. Danes je bilo vse zadnjič. Šli smo se zadnjič kopat, zadnjič na večerjo. Nekateri so že tu zaključili potovanje, tudi Sofi, zato sem bila kar malo žalostna. Oči od Sofi nam je še vedno stregel in je meni prinesel še več oliv da bi me potolažil. Spokali smo in šli še zadnjič spat.

Ponedeljek 31.1.2011

Zadnjič smo zajtrkovali. Zajtrkovali smo dolgo, ker smo se izkrcali med zadnjimi. Med čakanjem je ena črnka iz Londona moji Mariji spletla kitke… Med vožnjo proti Ljubljani smo se ustavili še v Milanu in si ogledali katedralo (duomo).

VOŠČILO

December 27, 2010
VOŠČILO

VOŠČILO