Živjenjepis Karla Jurischa, kot ga je sam pisal leta 1863, v starosti 57 let. Original hrani Peter Hawlina, pisan je lastnoročno v nemščini in gotici. Prevedla Marija Röger.
življenjepis
Začetek življenjepisa, ki ga je lastnoročno pisal Karl Jurič. Naslovljen je No. 2, No. 1 ni ohranjen.
Ker so moje moči vsled daljše bolezni znatno splahnele in se počutim tako oslabljenega, da me vsak hip lahko smrt pobere, sem se namenil napisati svoj življenjepis.
Rojen sem bil 9. marca leta 1806 v občini Česki Libhavi (na Češkem), bivše področje Brandys na Orlici, kjer je moj oče služboval kot okrožni gozdar Linarskih knezov. Krščen sem bil v župni cerkvi Pesečna, škofija Hradec Kraleve, sedaj okrožje Žamberk.
Vzgojen sem bil v hiši svojega očeta, ki ga je že leta 1811, v njegovem 42-tem letu, dotekla smrt. Moji materi je bilo gozdarsko okrožje mojega pok. očeta dodeljeno kot penzija, z naložbo, da poroči kakega lovca po lastni izbiri in bo le-ta skupaj z njo upravljal to knezovo gozdno gospodarstvo. Po enem letu se je mati poročila s sinom gozdarja iz občine Chronstowitz na Češkem. V tem zakonu ni bilo otrok, tako da sem bil jaz edini v družini.
Po svojem očetu sem leta 1811 podedoval nekaj tisoč banko lističev (ne vem, ali so bile to obveznice ali zadolžnice op. prev.) preračunanih od finančnega urada na takratno valuto, in to je bilo zelo nizke vrednosti. To je bil prvi hud udarec v mojem življenju.
Knez Linar je prodal to gozdno gospodarstvo nekemu industrialcu, imenoval se je Blaschek, z zadolžitvijo, da le ta obdrži vse dotedanje knezove uslužbence. Ta novi posestnik se je smrtno ponesrečil pri padcu s konja, tako je bilo posestvo spet prenakazano dednemu kompleksu prejšnjega lastnika. Treba je pripomniti, da je bil moj očim še za časa prejšnjega lastnika nastavljen kot njihov gozdar. Pri svoji nastavitvi je moral plačati tisoč guldnov (v originalu Gulden. Mislim, da so bili to “tolarji” – op. prev.) kavcije, v manjših novcih. Vsled številnih dedičev je bila celotna gozdna uprava tako na psu, da je morala biti uvedena prisilna uprava. Očimu so od vsepovsod, tudi njegovi prijatelji, grozili, da bo prišel še na zatožno klop, ker kot predstojnik svojega okrožja vse preveč črpa iz gozda. Kot ne preveč poučen, starejši gozdar, se z vso to situacijo ni spoznal, vsled preplaha je svojo službo odpovedal, pri tem je pa prvotno plačana kavcija zapadla in ni dobil nobene odpravnine oz. povračila kavcije. To je bil drugi hud udarec v mojem življenju.
V našem kraju je živel absolviran tehnik, ki je bil jetičen in radi tega nikjer ni mogel dobiti nastavitve. Le-ta me je v otroški dobi naučil brati, pisati in najosnovnejšega računstva, tako da sem bil pripravljen za sprejemni izpit v preparandiji (pripravnici – op. prev.) in sem to šolo zaključil z dobrim uspehom in najboljšimi spričevali. V naslednjih letih so me dali v novo osnovano Paono (? op. prev.) v Litomyslu, kjer sem bil med najboljšimi učenci do zaključka tečaja (? negotov prevod – op. prev) in s tem zaključil šolanje.
Ko sem se vrnil domov, sem bil zaposlen kot praktikant pri davčni upravi Brandys na Orlici; istočasno mi je bilo zaupano knjigovodstvo neke pristave.
Približno po letu in pol sem postal praktikant v gozdarski stroki. Ker sem bil od otroških let dalje ozko povezan z gozdarstvom, sem razpolagal z dokaj predznanja in so me zelo kmalu poslali k strokovnemu izpitu; ko sem tega dobro opravil, sem bil nastavljen kot gozdarski pristav (Forstadjunkt – op. prev.) v okrožju Brandys na Orlici do 1. 1. 1825.
V letu 1824 me je nadgozdar Pelzel iz okrožja Sternberg priporočil Njegovi Svetosti (Seiner Durchlaucht – v nadaljevanju okrajšano N. S. – op. prev.) knezu Rohanu, ki je sedaj kupil dotlej cesarsko posest Česky Dub, da bi pri le-tem vstopil v službo na njegovem na novo pridobljenem posestvu kot gozdni pristav v Brandys.
1. 1. 1925 sem dobil nastavitev kot pristav v gozdnem gospodarstvu Swian. Takoj nato sem odpovedal službo v občini Brandys, da sem mogel neposredno nato vstopiti v novo službo pri N. S. princu Karlu von Rohanu. Bil sem prepoln upanja, da bom z vestnim izvrševanjem svoje službe uspešno naravnal svoje življenje. Ostal sem do 1. 7. 1825 pri tem gozdnem gospodarstvu, kjer so mi radi intenzivnih lovskih pohodov v zimskem času, vsled krmljenja divjadi v hudem zimskem času itd. zmrznile noge.
Spomladi tega leta sem bil dodeljen takratnemu tamkajšnjemu lovcu na fazane, Johannu Gschirru, ki je bil prav takrat določen za obnovo fazanerije, pri čemer smo se borili z velikimi težavami. Tam sem ostal do 1. 7. 1825, ko sem bil na zahtevo lovca Raichelta prestavljen v Zehrov in od njega dobival plačo četrt leta. Ker sta bila tam že dva pristava (adjunkta – op. prev.), sem ostal do konca oktobra kot tretji pristav. Ko je odšel adjunkt Žehorž sem bil potem jaz drugi adjunkt.
Tu se začenja novo razdobje, kjer sem vsled obrekovanja padel v nemilost pri N. S., in sicer vsled tega, ker je neki Karl Wondruška, kot prvi adjunkt in zato moj nadrejeni, iz nemarnosti po cele tedne izostajal iz službe in se klatil po gostilnah. Že takoj pri vstopu v to službo kot tretji adjunkt me je Wondruška kot prvi adjunkt – poudarjam, da sem mu bil podrejen, vlačil s seboj k takim pohodom. Uvidel sem, da pod takimi pogoji ne bom dosegel zastavljenih življenskih ciljev in bi tudi sam postal nemarnež – videl sem celo, da ni znal krotiti svojih strasti in je zapadel nepoštenosti, – tako sem se mu uprl in nisem več hotel z njim hoditi. V tem času pa je bil njegov brat uslužben pri N. S. knezu Carlu v. Rohanu kot njegov osebni lovec (telesna straža – op. prev.) in ta je znal govorice o malopridnosti zvaliti name, ki sem se prav tako kot on imenoval Karel. Tako sem bil že takrat pri najvišji oblasti postavljen v slabo luč.
V drugem letu moje službe je prišel Wondruška sicer na neko drugo mesto, vendar se moj položaj nikakor ni izboljšal. Še vedno je ostala na meni senca nemarneža, lumpa, kljub temu da sem svojemu gospodarju zagotavljal, da opravljam svojo službo vestno in natančno. Tisto leto je nastopil hud mraz in dolga zima je bila. Ko so se začeli pohodi, sem moral že zarana, oprtan s puško in vrečo s krmo, lopato in metlo na poseki tja dol do Mocheno, Modrice in Jizere (reka – op. prev.), da sem že pri sončnem vzhodu odmetal sneg in očistil prostore jerebic. Da sem lahko uspešno delal, mi ni bilo mogoče natakniti rokavic, vsled česar so mi roke omrznile. Po kosilu ob treh sem moral naprtiti štiri do pet svežnjev sena na rame in pričelo se je krmljenje srnjadi, pa spet do naslednjega založišča (Depot), kjer je bilo treba vzeti novo mero sena in do krmišča – to vse do sončnega zahoda; prsti, ušesa, roke in noge, vse je bilo namrznjeno.
V tej jeseni se je ustrelil neki Heinrich, ki je bil osebni lovec pri N. S. knezu Viktorju Rohanu. Mene so predlagali na to mesto k knezu Viktorju Rohanu, pa je bilo to potem spremenjeno, in je to mesto dobil nek upokojeni stražnik Blank. Nekoliko se mi je to zdelo čudno, pa sem izvedel, da je istočasno bil brat ustreljenega osebnega lovca Heinricha, skupaj z bratom prej imenovanega Karla Wondruške (torej osebnim lovcem Wondruške, uslužbenem pri knezu Carlu Rohanu), tako mi je bilo jasno, da jaz te službe nisem dobil.
Pri lovskih pohodih v jeseni, potem pomladi pri jerebicah je bil napor prehud, pač pa je bilo veselo, če so okoliščine in čas to dovolili, nekako sem bil dobre volje.
Naj omenim še to, gozdar Reichel se je mislil poročiti s hčerko gozdarja Keila to jesen. Zvedelo pa se je, da je imel neko poznanstvo na Moravskem še v času, ko je tam služil kot adjunkt. Pri gozdarju Keilu je zato padel v nemilost, posledica so bile sekature v Žehrovskem gozdnem gospodarstvu. Reichel je padel v nemilost in s tem sem izgubil dobrega prijatelja in sodelavca. To vse je skuhal neki Schmiedt, dvorni upravnik (Hofmeister – op. prev.) pri N. S. knezu Karlu v. Rohanu.
S takratnim visokim princem sem moral sodelovati na večjih in manjših lovskih pohodih na jerebice in zajce na knežjem gospodarstvu Česky Dub, često pri zelo slabih vremenskih prilikah. Ob tem me je vladajoči knez spoznal. V jeseni 1828, ko sem uvidel, da tukaj nimam nikakršne bodočnosti, sem svojim predpostavljenim odpovedal službo in sem si hotel poiskati boljše mesto. Prav v tem času je prihajal sedanji knez često na kak izlet ali na srnjaka v Zehrov; vprašal je moje predpostavljene, radi česa sem tako očrnjen v knežjem dvorcu. Moj predstavnik je povedal resnico o mojem zadržanju, da ne ve o nobenem mojem zlem dejanju in da njega samega čudi to, da me tako očrnjujejo in obrekujejo. Rekel je oskrbniku, da bi jaz še nekoliko potrpel in počakal, da bo poskušal vzeti me v knežjo hišo.
Nato sem bil 24. 12. 1828 pozvan, da naj se takoj zglasim v Pragi pri N. S. princu Benjaminu, kjer bom dobil zaposlitev.
11. 2. 1829 je bilo izpraznjeno mesto drugega osebnega lovca pri N. S. Carlu v. Rohanu in sem moral kar takoj to mesto nastopiti, tam, kjer je bil dvorni upravnik Schmied prvi osebni lovec. Nastali so za mene mirnejši časi, ker so me moji predstojniki vzljubili.
Kmalu nato je bil sedanji dvorni upravnik Schmiedt poklican h knezu Carlu kot komorni strežaj (Kammerdiener – op. prev.), jaz pa sem bil imenovan za prvega osebnega lovca N. S. Služil sem svojim predpostavljenim s požrtvovalnostjo in zvestobo do smrti N. S. Karla v. Rohana, ne le njemu, temveč vsej njegovi družini. Bila pa mi je vsled tega zagotovljena dosmrtna pomoč s pokojnino in sem bil dodeljen kneginji Berti, da tam služim in sem tako dosmrtno preskrbljen.
Po smrti kneza Carla sem bil torej pri N. S. kneginji Berti v. Rohan v Sichrowu. Vsled njene dobrote nisem imel pravzaprav nobenih opravil, le tu pa tam pri lovskih pohodih, če so prišli tuja gospoda v goste in sem bil pritegnjen pri lovu v pomoč ostalim lovcem. Postal sem pravcata lenoba in če bi se to moje stanje nadaljevalo, bi verjetno podlegel vodenici.
Ko sem izvedel, da je spet razpisano neko mesto okrajnega gozdarja oz. je postalo prosto – doslej se nisem nikdar javil, če sem zvedel za kako prosto mesto in je bilo že dosti mlajših vrstnikov pred menoj nastavljenih – sem se le opogumil in sem N. S. z vsem spoštovanjem priznal, da bi se rad za izpraznjeno mesto ponudil in da bi se po tolikih letih želel osamosvojiti. N. S. kneginja se je zelo začudila, češ, če sem s svojo sedanjo službo nezadovoljen, pa če je tako, zakaj se nisem že preje javil za kako izpraznjeno mesto. Menila je, da mi prija mirno življenje pri njej. Odgovoril sem ji, da sem uvidel, da tudi brezdelje v sedanji službi škoduje mojemu zdravju.
– – – –
N. S. mi je v svoji milosti določil okrožje Stari Dub in posestvo Stari Dub, kjer sem že pred oktobrom posejal ozimino. V tem času je prišel oskrbnik gozdov Reichel iz okrožja Camil na veliko konferenco v Rychnow. Vprašal me je, če bi bil pripravljen iti tudi na službeno mesto v hribovje. Jaz sploh nisem bil navdušen za nižinsko gospodarstvo in bi bil mnogo raje prestopil v hribovite predele. Potem mi je zagotovil, da bo s knezom govoril. Ker je v tem času bilo izpraznjeno tudi staro mesto v Semilovem gospodarstvu, bi bila sedaj tam možnost zame. Prosil sem ga, naj me pri knezu priporoči. Knez je soglašal, vendar ga je skrbelo za moje zdravje v tem težavnem revirju – tako mi je rekel Reichelt.
Tudi N. S. kneginja se je zanimala za moje novo mesto. Reichelt ji je rekel, da je to mesto pač nekaj težavnejše, temu je N. S. odvrnila, da to nikakor ni po njenem konceptu, da bi mi želela, da mi podelijo lahek in udoben revir. Oskrbnik gozdov Reichelt je omenil, da je revir v Buchbergu lagodnejši, s tem je bila N. S. zadovoljna in je odredila, da naj se me s 1. oktobrom 1838 tam nastavi, toda s pripombo, da se stara gozdarska hiša na Buchbergu poruši in se v Polaunu (Polubny – op. prev.) sezida nova gozdarska hiša. Sedaj namreč je vse daleč (V Buchbergu), cerkev, zdravniška pomoč, itd., če bi zbolel, bi bil revež.
Na moji plačilni listi sem bil vnešen kot drugi okrajni gozdar, pa so takoj odredili, da dobim plačo kot samostojni okrajni gozdar.
Ta novi revir mi še ni poznan, pač pa sem bil zelo vesel, da bom prišel v hribovje, saj sem bil hribov vajen od svoje rane mladosti. Takoj je bilo začeto delo s postavljanjem nove lovske hiše v Polubnyju in že v zimi sem se tja preselil. Zidava pa se je zavlekla do septembra 1839, ko sem se mogel vseliti v prazno hišo.
juric
Frančiška Gärtner in Karl Jurisch
V decembru 1838, t. j. 26. 12. 1838 sem se peljal v Sichrow k N. S. kneginji, da bi jo prosil, če bi imela milost dovoliti mi, da se poročim s Frančiško Gärtner iz Polubnyja, ki ima zemljo in posest. N. S. je takoj milostno dala dovoljenje in s svojim podpisom potrdila svoje privoljenje v poroko. Dne 4. 2. 1839 sem se potem poročil. Do tega časa sem ostal na stanovanju pri okrožnem gozdarju Joh. Pschirrju v Polubnyju, potem sem se preselil v gospodinjstvo svoje žene in sem ostal tam do vselitve v novo gozdarjevo hišo.
Kmalu za tem, leta 1841 je umrla kneginja. Po njeni smrti je bilo vsem uslužbencem od takratnega župnika v Rischkow-u s prižnice pred vsem občinstvom javno povedano: “… za vas je preskrbljeno, stari uslužbenci, dokler boste živeli, vi in vaše družine … “.
Po tem je nastopil vodstvo N. S. princ Camil knez v. Rohan. Ostal sem v enakem službenem položaju in to do leta 1863, 1. maja, ko sem stopil v pokoj.
Do tu torej – kasneje sledi nadaljevanje.
————————-
Napovedanega nadaljevanja Karl Jurisch najbrž nikoli ni napisal ali pa se ni ohranilo. Pustili smo ves tekst, čeprav je morda ponekod manj zanimiv. Iz njega pa diha duh dobe. Ko smo ga brali smo, kar nekako nestrpno in obenem strahoma pričakovali, da bomo brali tudi kaj v tem smislu: Tistega jutra mi je N. S. kneginja ukazala, naj odpeljem pastorko v gozd, jo tam zakoljem in ji prinesem njeno srce.
Iz iste zapuščine pa je tudi dokument, ki nosi naslov Razmerje glede preužitka iz leta 1859 in je verjetno služil v pravdni zadevi pri uveljavljanju pravice preužitka.
Preužitek uveljavlja tašča Karla Jurischa, Ana Marija Stollovsky, rojena Zeh, poročena Gärtner, tretjič poročena Neumann.
Iz navedb v tem dokumentu, v katerem poskušata svoje pravice dokazovati in uveljavljati Ana Stollovsky in njena hči Frančiška Gärtner, poročena Jurisch, je moč siceršnjo praznoto v poznavanju teh oseb vsaj malo zapolniti:
Neznana
Ana Marija Stollovsky se je leta 1818 poročila z mlinarjem in posestnikom Antonom Gärtnerjem. Mlin je imel v Žemberku (Seifenbach), ravno tako dve gospodarstvi na št. 23 in 24. 12. 2. 1818 sta celo sklenila ženitno pogodbo, v kateri je določeno, da bo Ana v primeru moževe smrti od svojcev umrlega deležna preužitka, ki vsebuje stanovanjsko pravico z ogrevanjem in razsvetljavo, 1 –(neka merska enota, morda mernik, nemško Strich) pšenice, 3 — rži v dobrih zrnih in 20 — (neka druga merska enota, morda funt) masla.
Ta pogodba je bila 5. 2. 1828 predložena in vknjižena na posestnih listih C 23 in C 24 Starkenbacherjevega krajevnega sodišča. Zanimivo in morda nenavadno je, da se je že vnaprej vedelo, da bo dedič nekdo drug, vdovi se zagotovi zgolj preužitek.
Anna Maria Zeh, por. Stollowsky, por. Gärtner, por. Neumann
Anton Gärtner je nato še v oporoki z dne 22. 9. 1828 ponovno določil, da imata soproga Ana z nedoletno hčerko Francisko do ponovne ženitve ali do smrti enak preužitek.
Po moževi smrti je vdova s hčero ta užitek dve leti pravilno uživala, potem pa se je poročila z Jožefom Neumannom iz Polubnyja. Monika Preissler, nova lastnica mlina, je po poroki Ani Neumann omenjeni preužitek odrekla.
Ana Neumann (Gärtner, Stollowsky, Zeh) pa se preužitku ni pripravljena odreči in si ga skuša z omenjenim dokumentom zagotoviti še vnaprej. Kot priče so omenjeni Anton in Johann Stollowsky (brata?), Josef Petrizek in Johann Čen (morda tudi Zeh, ta priimek se je zapisoval zelo različno).
Ni znano, ali so prizadevanja za uživanje preužitka uspela ali ne, razmeroma nepomemben dokument pa nam povsem neznane osebe vsaj malo osvetli. Poleg tega zvemo za ženitno pogodbo, velikost preužitka, načine pravdanja in še kaj.
Življenjepisi
Nacenace's Blog 