Ata Herbert (Herbert Hawlina, 1914-1988)

Spomin na očeta

Sestra Ana mi je predlagala, da ob 89. obletnici atovega rojstva o njem kaj pripravim.

Odločil sem se, da zberem in izberem njegove fotografije, jih skeniram in s tem postavim šele temelj za kakšno obsežnejše delo, ki bi vsebovalo še besedilo.

Pred dobrim letom sem izdal družinsko kroniko. V njej sem ata in mamo predstavil zelo na kratko. Nekaj obsežnejša predstavitev je nastala že pred tem, ko je Eva med sorodniki in prijatelji zbrala kakih 15 prispevkov o atu in mami.

Ata je občasno pisal dnevnik. Trije zvezki dnevnika so ohranjeni iz otroških let. V gimnazijskih in študentskih letih dnevnika verjetno ni pisal. Spet ga je začel občasno pisati v petdesetih in šestdesetih letih. Nabralo se je vsaj dvajset zvezkov. Prebral jih nisem, saj bi za to potreboval vsaj nekaj dni. Bežno sem jih prelistal, dovolj, da sem o vsebini dobil vtis. Premalo, da bi jih lahko komentiral. Zdi pa se mi, da bi jih moral prebrati in komentirati nekdo, ki je v tem času živel, ker jih kasneje ne bo mogel komentirati nihče več in bodo izgubili večino povedne moči.

Za ilustracijo sem prepisal delček iz dnevnika:

Ponedeljek, 13. 8. 1923

Danes sva se šla zopet kopat. Šlo je še boljše. Po kosilu mi je pripravljala mamica za na Kofce. Še ni bilo vse pripravljeno, so že prišli Šavs, Pitterle in Böhm me iskat. Obul sem si moje nove gorske čevlje. Tudi nahrbtnik je bil kmalu pol in težak, vzel sem ga na ramo, se poslovil ter smo šli veseli k gospodu Milavcu. Slednjič smo šli hitro v Dolino. Najprej smo počili pri onem kamnolomu. Nato smo videli lep grad. Nato smo šli hajdi v gozd. Zagledali smo dolge riže, šli smo nanje. Hodili smo dolgo časa, ko smo bili na koncu riž, nismo vedeli, kje je prava pot. Šli smo strm klanc in stokali smo nad vse. Bil je še dolgo klanec. Ko smo prišli že visoko, smo prišli na kamnito planino – to je bila Šija. Šli smo v bajto. Najprej nam je skuhala Špincova Rozala čaja, nato makarone. Naposled smo šli molit in spat.

Torek, 14. 8. 1923

Danes smo na Šiji. Zelo luštno je gori. Po zajtrku smo šli peč krompir. Naložili smo velik kup in ga zažgali. Bil je velik plamen. Vzeli smo palice in jih zažigali ter hodili z njo sem ter tja. To so bile naše bakle. Nato smo šli pacat z vodo. Dobili smo več virčkov ter jih napeljali skupaj v korito. Nato smo šli kosit. Po kosilu smo molili. Slednjič smo se ulegli. Naposled smo ji dali sladkorja, kruha, makarone itd. Slednjič smo se napotili po kamniti stezi v gozd. Po gozdu smo hodili dolgo časa. Nato smo hodili ob vodi na rižah. Bila je potem še dolga pot v Tržič. Ko sem prišel domov, so me bili papa in mama tako veseli, da me spet vidijo. Nato sem se šel umit in spat.

Sreda, 15. 8. 1923

Danes ob 8. sem šel k sv. Maši. Nato je prišla gospa Baronova. Slednjič smo šli na Gubo. Gori smo se igrali. Popoldne sem delal nalogo. Nato sem šel v cerkev. Potem nam je povedal papači povesti. Slednjič smo se peljali k Sv. Ani (pri Ankeletu). Tam smo dobili masolnik, kruh, gnjat, mleko. Ko smo prišli domov, smo šli spat.

Četrtek, 16. 8. 1923

Danes ob 3 na 7. Ob 8. smo šli na Gubo. Ko še nismo bili gori, je začel liti dež. Nato smo se igrali razne reči. Slednjič smo imeli francosko uro. Slednjič smo se igrali in sprotno nagajali. Po kosilu sem delal naloge. Slednjič smo se igrali do mraka.

Kasnejši dnevniki so bolj podrobni. V spomin prikličejo danes povsem pozabljene dogodke. Že jaz sem jih pozabil, drugi verjetno tudi. Zato je v njih tudi precej balasta. Če bi se kdaj kdo lotil pisati njegov življenjepis, bi mu dnevnik prišel zelo prav.

Za izziv drugim bom podajam teh nekaj fragmentarnih misli:

Pri življenjepisih se včasih pretirava z navajanjem dobrih lastnosti in se prikrivajo slabe. Jaz tega ne nameravam in mislim, da očetov lik tega niti ne potrebuje. Na kratko bi rekel, da se mu je po materi poznala tradicija boljše meščanske družine, po očetu pa izobraženca in svetovljana. Imel dobro izobrazbo. Zelo prav mu je prišlo dejstvo, da se je že v otroških letih naučil dveh materinih jezikov, pravilneje rečeno, materinega in očetovega – slovenskega in nemškega. Po osnovni šoli je končal klasično gimnazijo, nato pa medicino. Menda je nekoliko razmišljal o duhovniškem poklicu, pa se je za medicino odločil zato, ker je videl, koliko je ljudem pomagal njegov oče. Tako je rekel. Jaz pa bi rekel, da bi ljudem lahko pomagal tudi v drugih poklicih, duhovniški med temi gotovo ni zadnji. S tem ne mislim, da bi vseeno moral izbrati duhovniški poklic, zagotovo pa bi v tem naredil vrhunsko kariero, če ga ne bi pospravil medvojni in povojni čas.

Tudi v medicini bi verjetno naredil kariero, če bi bil ideološko sprejemljiv povojnemu režimu. Njegov svetovni nazor ni bil združljiv z zahtevami povojne oblasti. To je bil zagotovo glavni razlog, da ni dosegel visokega položaja. Sicer je tudi sam priznal, da je premalo naredil na strokovnem področju, ker se je zaradi družinskih potreb posvečal bolj iskanju zaslužkov v praktični stroki na škodo teoretični in se je bolj malo udeleževal znanstvenih srečanj in je zelo malo publiciral.

Med kolegi je bil priljubljen in spoštovan. Ko mu je v petdesetih letih zaradi zahteve oblasti grozila izguba službe na kliniki, so se kolegi potegnili zanj in prof. Brecelj je zahtevo znal zavrniti.

Še bolj je bil priljubljen med pacienti. Rad se je šalil in jim s tem vlival pogum in jih pogosto dodatno zdravil s smehom.

Svojega nepriznavanja jugoslovanske ideološke doktrine ni skrival. Tudi zaradi tega je bil ljudem všeč, saj takih ni bilo veliko. Nasprotno. Ljudje so se po pravilu pritajili in vsaj na zunaj dajali vtis ubogljivih somišljenikov. Pravzaprav je težko najti razlago za to, da ga sistem ni grobo kaznoval, kot je to storil s tolikimi drugimi. Rekel bi, da ga je reševala splošna priljubljenost med lokalnimi dejavniki in verjetno tudi med veljaki na pomembnih položajih.

Temeljita domača in šolska vzgoja in izobrazba sta ga razen v dobrega zdravnika oblikovala v prepričanega vernika in ljubitelja resnice. Tem vrednotam se ni bil pripravljen odpovedati v zameno za materialne koristi. Morda bi bil pripravljen sprejeti celo mučeništvo, če bi kdo od njega zahteval, da se jim odpove.

Vseeno pa je prišel v situacijo, ko se je svojim vrednotam odpovedoval. Do tega je prihajalo zaradi resničnih potreb ali pa kapric njegove žene. Tu je vedno popuščal in kadar je to zahtevala situacija, je poskrbel, da je ženina volja prišla do izraza tudi pri drugih.

Pred kratkim me je naslov Največ da svojim otrokom oče, če ljubi svojo ženo zvabil, da sem šel poslušat predavanje patra Gostečnika. Predavanje me je razočaralo, saj je govoril dobro, povedal pa nič. Za povrh se z ničemer ni dotaknil naslovne teme, saj bi ga morda celo kaj vprašal. Npr. ali lahko tudi mati obdaruje svoje otroke s tem, da ljubi svojega moža.

Saj ne rečem, da je pri atu in mami šlo za enostransko ljubezen. Vseeno pa bi bilo mogoče po vsebini in intenzivnosti govoriti o različnih čustvih in o različni zrelostni presoji, o različnem gledanju na materialne in nematerialne vrednote, na sprejemanje in dajanje, obliko in vsebino…

Anton Suhadolc je v svojih spominih zapisal nekako takole: Herbert je neskončno dober človek, ampak mislim, da je Ančka močnejša. Tudi ta stavek bi bilo mogoče na več načinov razložiti.

Kljub vsemu temu je ata verjetno nam otrokom precej dal prav s to svojo ljubeznijo do mame, čeprav nam je verjetno vsem po vrsti presedala njegova pripravljenost popuščanja njeni volji in kapricam. Njena volja je postala tudi njegova in njegova zvestoba resnici se je podvrgla zvestobi do žene. Ne le Ančkina volja, tudi njena resnica je postala njegova resnica. Večkrat je rekel, da sta zanj le dva: Bog v nebesih in Ančka na zemlji. Kako bi se odločil, če bi Ančka zahtevala, naj izbira med enim ali drugim?

Iz zgornjega razmišljanja bi morda kdo sklepal, da želim ata in mamo na svoj način razvrščati. Bi rekli, da enega častim in drugega kritiziram? Katerega? Ata ali mamo?

Nisem bil edini, ki sem z njima prihajal v konflikt. Do konflikta je prišlo samo takrat, ko bi moral tudi jaz sprejeti mamino resnico. Resnic ni več, kot se nekateri radi tolažijo. Resnica je ena. Vse drugo so kompromisi, katere bolj ali manj neradi sprejemamo zaradi golega oportunizma.

Peter Hawlina, 22. 5. 2003