Priloge za Marinić in toretta

V treh letih smo pridobili dokaze, ki natančno določajo mejnike v življenju Petra Marinića. Ti v celoti zavračajo osnovno fabulo v legendi o dvajsetletni odsotnost in stolpu ljubezni. Petar Marinić je bil morda od svojega dvajsetega do štiridesetega leta svoje starosti komaj kdaj daljše obdobje odsoten. Dejstvo je, da je v tem času mornar, častnik, kapitan in lastnik ladje. Vsaj do leta 1850 pluje na jadrnicah in parniku po Jadranu in Sredozemlju. Najprej na očetovi ladji, nato pri Lloydu in za tem pri Donavski parobrodski družbi (DDFG) od leta 1850  do leta 1857, ko se vrne na Silbo in se leta 1858 poroči. Od takrat se mu začnejo rojevati otroci, vendar je vsaj do leta 1867 še vedno zaposlen pri DDFG.

Tu so priloženi nekateri dokazi. Eno od nepričakovanih odkritij je tudi leta 1881 posneta fotografija kapelice pred hišo. ki je bila zgrajena približno leta 1872.

Krstni list 

Licenca za kapitana obalne plovbe  Cap. P. M. , Zadar 1841

Licenca za kapitana dolge polvbe      Cap. P. M., Trieste 1846

Objava v Österreichischer Beobachter 24. 2. 1839

1850 incident Pietro M,   Zemljevid preliva med Lesbosom in kopnim  –  Mytilini Straits

Prevod poročila o incidentu leta 1850:

Upravnom odboru Udruženja parobrodne navigacije Austrijskog Lloyda

Uvidom u izvješće kapetana Pietra Marocchino zapovjednika parobroda br. 24 „Italia“ od 24. travnja 1850. kojim je obznanio udes toga broda koji se dogodio u 1:30 ujutro dana 21. istog mjeseca, na stijenama Paglio; Uvidom u usmeno izvješće koje se održalo u luci Foça (Focchie) dana 21. travnja 1850. na parobrodu „Italia“ i ostala izvješća održana od 23. do 29. lipnja 1850. na istom parobrodu u luci Istanbul (Costantinopoli) Uvidom u izvješće Istražne komisije iz Trsta od 15 srpnja 1850., odaslane u svrhu definitivnog izvida činjenica, na temelju navedenih izvješća i rezultata akata

utvrđeno je da je:
na dužnosti gvardije tijekom koje se zbila nesreća bio prvi poručnik Petar Marinić, koji je zanemario naredbe što mu ih je za dobro upravljanje brodom dao kapetan Pietro Marocchino, koji mu je dakle predao zapovjedništvo  da je spomenuti prvi poručnik u osnovi bio nemaran, kao što se iz spomenutih akata također zaključuje, da je noć u kojoj se dogodio udes bila jasna, te da je osmatrač mogao i trebao uočiti opasnost na vrijeme kako bi ju izbjegao  da se kapetan Pietro Marocchino nakon predaje zapovjednišva prvom poručniku Mariniću povukao na odmor u kancelariju te je u konačnici bio nesvjestan manovri koje je izvodio 1. poručnikPresuda kriv je prvi poručnik Petar Marinić jer je promijenio rutu/kurs koja mu je određena u činu preuzimanja gvardije, što je prekršaj koji je bio glavni uzrok udesa kriv je kapetan Pietro Marocchino jer je u zahtjevnom tjesnacu kakav je Mitilenski, povjerio gvardiju 1. poručniku Mariniću bez da se prethodno čvrsto uvjerio u njegovo iskustvo u plovidbi takvim akvatorijem, što je svakako trebao učiniti budući je to bila njihova prva zajednička plovidba kriv je tkđ. kapetan Marochino jer nije zaustavio stroj, što je bila njegova najhitnija dužnost, u istom trenutku kada mu je prvi poručnik Marinić rekao da nije siguran na kojoj se poziciji brod tada nalazio. 
S obzirom na najveću nesavjesnost radi koje su, proporcionalno njihovim funkcijama,  proglašeni krivima kapetan Pietro Marocchino i prvi poručnik Petar Marinić, posljedica koje je udes parobroda br. 24 „Italia“

Osuđuje se
Prvi poručnik Petar Marinić na trenutni otkaz, a kapetan Pietro Marochino na korektivnu novčanu kaznu u visini od jedne mjesečne plaće u korist Mirovinskog odjela,  ističući istodobno nezadovoljstvo njegovim ponašanjem u navedenim okolnostima.
Nalaže se o ovoj presudi pismeno obavijestiti spomenutog kapetana Pietra Marocchina i prvog poručnika Petra Marinića, kao i ostale kapetane svih parobroda tvrtke, te Upravu mirovinskog odjela Austrijskog Lloyda, na uobičajene načine i usmjerenja.

Izdano u Trstu istog dana 24. srpnja 1850.

Upravni odbor Društva parobrodne navigacije Austrijskog Lloyda

Pismo pravnukinje

zapisala Neva Giancola, hči Gioconde Cattanar, hči Amelie Marinić, hčere Petra M.

Bologna december 12th, 2006

Dear Mr. Hawlina,
As I promised, I am writing to communicate the data I have knowledge about, concerning my great-grandfather, captain Pietro Marinich. The information I am goingto give to You come from my grandmother Amelia Marinich’s tellings.
She used to tell me that her father, bom from a good family, had attended successfully the Lussino’s school for Sea Captain and, after having engaged with a girl from Selve, he had left for a long journey with his ship (maybe a sailing ship). When he returned in Selve he discovered that his former fiancee was married to another man and had had a daughter, then and he decided, following a odd impulse, to wait that the little daughter of his previous fiancee to grew up, until he could marry her,despite the difference of 20 years and more running between them.
This is the romantic aspect of the story; of sure they had a longlasting and happy wedding, crowned with the birth of 13 sons.
Comming to the house, he decided to have a tower built in the middle of the inhabited place, in a narrow neck of the island, so that his wife could be able to see both his departures and his arrivals. As he became an older man, left the navigation, he took care of his properties (my grandmother used to tell me about 8 fields and 2 woods) and at the same time he had an important role in the social history of the island, still ruled with a feudal – medioeval system, becoming Podesta.
Due to his role and also for his social status he had frequent contacts with important personages of that age. My grandmother told me of the visit of a Prince from Asburgo, maybe the Crown Prince.
This reason he wanted his young wife to dedicated to her studies also learning few foreigner languages. Also male sons, at least the most willing, received an adequate instruction out of the island, first in Zara then, accordingly to different inclinations of each one, in Vienna, Budapest, Lubiana and Trieste.
Daughters instead had to adapt themselves to the female kind of education of those times, learning music, drawing, at home or, eventually, in Zara.
Those are the facts of my Greatgrand father life I know; the overall impression that I received is of a man really capable, resoluted in his actions, proud, great lover of the family and desirous to transmit to his sons his view of life as they could always bear their surname with honour.
I send you also a copy of Marinichs’ Genelaogic tree. Unfortunately there are some blanks I was not able to fulfill.
I am also sending you fome picture of my forefathers, hoping they could be useful, maybe to lighten some descriptions.
I noticed You also wrote to my relatives in Dallas. I would be really grateful if You could communicate me other information You could receive from them.
I would also like to be kept informed of Your work.
Best regards
Neva Giancola

 

 

5. Avgust 2010

(Ta objava se navezuje na Zahvalna nedelja.)

Četrtek. Pri zajtrku ugotovim, da se odpravljajo na Škardo. Ko vprašam atita ali se strinja in ko privoli, se odločim, da grem tudi sam. Na Mulu čakamo Luka, Franek in jaz ostale, ki se pokajo. Na koncu se nam pridruži še Max. Čakamo, da mu Vida prinese tablete. Medtem prideta na Mul tudi Ana Pogačnik in Anja Dostal, ki pa se ne odločita za odhod z nami. Ana prinese kruh. Ena štruca nam pri vkrvavanju pade v morje. Poberejo jo in dajo sušit na čoln. Pred odhodom se vržem v vodo.  Pravijo tudi, da se je pri Premudi utopil starejši Nemec. Pot na Škardo je mirna, Zarja spi v čolnu. Petra pravi, da je šel Matjaž na pesniško nagometni turnir v Goražde. Pri Grebenih nas dohiti Davorjev čoln. Na Škardi se najprej skopam, voda je mrzla. Stvari, ki jih imamo s seboj in teh ni malo, zložimo na klopco ob prvi hiši pri pomolu. Na pomolu Italijanka čisti ribe, bivajo v sosednji hiši in imajo pittbulla. Opozorijo nas, da je nevaren, predvsem, če se stepe z Davorjevim Twistom. Malo grem po potki navzgor in se najem fig. Še enkrat grem v vodo. Petra in Ana skuhata špagete, Jaka in Luka gresta lovit ribe. Z njima gresta Max in Janez.  Nekateri gredo peš čez otok, drugi se kopajo, tretji dremajo. Petra peče čevapčiče. Ko pridejo nazaj ribiči s tremi ribami, še tiste spečemo. Tudi Jaka in Janez gresta čez otok proti utrdbi. Vreme je sicer vroče ,vendar se v daljavi pojavljajo sivi oblaki. Malicamo pečene ribe in čevape. Sprašujemo se ali bomo srečno prispeli na Silbo. Prav, ko se odpravljamo, se vreme močno poslabša. Davor se s svojim gumenjakom vseeno odloči oditi, z njim je tudi Zarja. Mi se odločimo drugače in se skrijemo pred dežjem v bližnji sekret na štrbunk. Predvsem Tino močno skrbi, kaj bo s tistimi, ki si se odpravili na morje. Situacuja je precej napeta  Jaka v nalivu in močnem vetru preverja ali je čoln dovolj dobro zasidran. Luka mu pomaga kolikor more. Ostali se odpravijo iskat zavetje v hišah. Z Lukatom skozi okence iz sekreta opazujeva Jakata, ki se muči s čolnom. Ker se je v nalivu tudi močno ohladilo, si obleče Lukatovo potapljaško obleko. Midva pogrešava cigarete, sicer sva na suhem. Ko dež malo pojenja, se odpravim iskat ostale. Luka ostane v sekretu. Slišim glasove, a ne najdem ostalih, dokler mi ne pridejo naproti Ana, Petra in Bojan, ki je najel hišo, v katero smo povabljeni. Bojan nas lepo sprejme in ponudi čaj. Tudi žena Lajza je prijazna. Očitno se s Petro poznata. Pogovarjamo se o marsičem, ni nam dolgčas. Ob pol enajstih smo že tako utrujeni, da komaj pripravimo postelje in zaspimo. Izvemo, da Davor ni prišel do Silbe, ampak je pristal na Širokem Boku in naj bi šel zjutraj s katamaranom na Silbo.

Omemba Silbe v 10. stoletju

Konstantin Porfirogenet (Constantinus Porphyrogennitius), bizantinski cesar, je sredi desetega stoletja spisal svoje znamenito delo O upravljanju cesarstva (De administrando imperio liber). Delo je v hrvatski jezik prevedel Nikola pl. Tomašić.

Cesar Konstantin VII se pogosto citira v kratkih povzetkih zgodovine številnih dalmatinskih in drugih krajev. Nanj se sklicujejo skoraj vsi krajši ali daljši opisi silbenske zgodovine. Ker me je vedno zanimalo, kaj je o Silbi ohranjeno v njegovem delu, sem knjigo poiskal, poglavje 29 pa je Nace Hawlina prepisal in ga tule ponujamo v branje radovednežem.

Še opomba, ki bo morda zanimiva narodom, ki so približno v istem času spadali pod krono Otonskih cesarjev in prav posebej prebivalcem Loškega gospostva. Konkretno: Oton II. se je leta 972 poročil s Konstaninovo vnukinjo Teofano. Ta je bila torej tudi ‘naša’ cesarica in je omenjena v podelilni listini iz leta 973, ko je Oton II. Loko z okolico izročil v last freisinškemu škofu Abrahamu. Ta isti škof Abraham pa je za Slovence posebno pomemben, ker so bili v njegovi osebni zapuščini najdeni Brižinski spomeniki.

Tole pa je poglavje 29:

Glava XXIX. O Dalmaciji i narodima, koji ju nastavaju.

Car Dioklecijan vrlo obljubi Dalmaciju, za to i dovede narod iz Rima i naseli ga skupa sa obiteljima u toj istoj Dalmaciji. Nje nazivlju i Romanima, jer su iz Rima preseljeni, a nose to ime sve do dana današnjega. Car taj Dioklecijan sagradi i grad Spljet, a podigne u njem palaču preko svake hvale i opisa lijepu, čiju negdašnju veličajnost još i danas pokazuju ostanci, ma da ju je dugo vrijeme istrošilo. Nu i grad Duklju, koji sada drže Dukljani, sagradi isti car Dioklecijan, odakle i stanovnici one zemlje dobiše ime Dukljani. Država pako ovih Romana siže do rijeke Dunava. Kad ovi jednom htjedoše preći rijeku i izvidjeti, tko su ono što onkraj rijeke stanuju, prevezavši se nadju slovenski narod, koji i Avarima nazivaju, ne naoružan. Niti ovi mišljahu, da ima tko onkraj rijeke, a niti oni, da ima tko ovkraj rijeke. Radi toga i nadjoše Romani Avare nenaoružane i nespremne za boj, te navalivši na nje, uberu plijen i roblje, pa se vrate. Od onoga vremena odrediše Romani dvije mijene: od vazma do vazma izmjenjivaše vojsku, tako da se na veliku i svetu subotu sreću, jedni što se vraćaju iz straže, a drugi što polaze na tu rabotu.

Blizu mora, iza rečenoga grada, ima grad Solin zvan, velik ko po Carigrada. Ovdje se sabraše i naoružaše ovi Romani, i otišavši odavle, krenu prema tvrdjavi klanca koja je 4000 koraka od istoga grada daleko, a zave se i danas Klisa, jer zatvara put onim, koji bi onuda prolazili. I podjoše odanle k rijeci. Pošto je rečena mijena kroz mnogo godina preduzimana, mišljahu u sebi Sloveni onkraj rijeke, koje i Avarima zovu, ovako umujući: ta ti Romani, pošto se jednom prevezoše i nadjoše plijen, ne će od sad više mirovati od nas, i zato treba, da nešto protiv njih preduzmemo. Smislivši tako Sloveni i Avari, kad se ono Romani prevezoše, namjeste zasjede, pa navalivši na nje, pobjedjuju ih. Rečeni Sloveni sad uzmu njihovo oružje i zastave i ostale bojne znakove. Prevezu se preko rijeke i dodju u klanac. Spazivši ih Romani, koji tamo bješe, i videći zastave i odoru svojih ljudi, puste spomenute Slovene, kad dodjoše u klanac, da preko njega prodju. Ali ovi, čim prodjoše, mahom otjeraju Romane i zauzmu pre rečeni grad Solin. I za kratko vrijeme, iza kako se tamo nastaniše, počmu iti za plijenom; Romane, koji stanovaše u poljima i višim mjestima poubiše, a njihove vesi zauzeše. Ostali se Romani spasoše u primorske gradove, i vladaju s njima sve do sada. Ovi gradovi jesu: Rauzin (Raguza), Aspalaton (Spljet), Tetrangurin (Trogir), Diadora (Zadar), Arbe (Rab), Vekla i Opsara (Ozor). Njihovi se stanovnici do danas zovu Romani.

O Na koj pako način bude počam od vladavine cara romajskoga Heraklija podložena Romajcem cijela Dalmacija i narodi oko nje, kao Hrvati, Srbi, Zahumci, Trivunjani, Konavljani i Arentanci, koje zovu i Paganima, govorit će se u spisu o Hrvatima i Srbima. – Kad je rimsko carstvo uslijed tromosti i nehaja vladalaca, a osobito za Mihajla Amorskoga Mucaoca skoro na ništa moralo spasti, postadoše stanovnici Dalmatinskih gradova samovlasni, niti caru romajskome, niti kome drugome podložni. Ali i tamošnji narodi, Hrvati, Srbi, Zahumci, Trivunjani i Konovljani i Dukljani i Pagani postadoše, zbaciv uzde rimskoga carstva, samosvojni i samnovlasni, nikome nepodložni. Vladare, kako vele, narodi ti ne imadjahu, već kako je to pravilo i kod ostalih Slovena, župane starješine. Ali većina tih Slovena ne bješe krštena, i osta dugo nekrštena. Za vlade pako hristoljubivoga cara Basilija, poslaše poklisare, tražeći i moleći, da pokrste one, koji su medju njima nekršteni, pa da budu kao i negda podvrgnuti romajskomu carstvu. Saslušavši ih blaženi i slavni car, izašalje carskoga čovjeka (bazilika) sa jerejima i pokrsti sve one, koji bijahu medj rečenim narodima još nekršteni. I nakon što ih dade pokrstiti, postavi im za vladare one, koje su sami htjeli i izabrali iz roda, koji su oni štovali i voljeli. Od onoga pako vremena pa sve do danas postaju njihovi arhonti iz vlastitih plemena, a ne iz drugih. Pagani, koji se na romajskom jeziku takodjer nazivlju Arentani, ostaše u nepristupnim mjestima i strminama, nekršteni. “Pagani” bo znači na jeziku Slovena, nekršteni. I ovi medjutim poslastvom zamoliše slavnoga cara, da budu kršteni. Car svoje izašalje, pa pokrsti i ove.

O Uslijed lijenosti dakle, kako rekosmo, i nemara vladalaca, nazadovaše stvari Romajaca, pa stanovnici gradova Dalmacije postadoše samovlasni, niti Romajcem, niti kome drugomu podložni. Iza nekoga pako vremena za carevanja slavne i vječne spomeni cara Basilija padoše Saraceni iz Afrike pod Soldanom, Savom i Klafom sa 36 korablja u Dalmaciju i poharaše gradove Butovu Rozu i niže Dekateru. I dodjoše na grad Raguzu i obsjedaše ga 15 mjeseci. Silom tada pritisnuti Ragužani objaviše Basiliju vječito pominjanome caru Rimljana ovakovu besjedu: Pomiluj nas i ne pusti, da izginemo od onih, koji taje Krista. Car se smilova i otposla patricija Niketu, prezimenom Orifa, drungara flote, sa stotinu brodova. Ali kad čuše Saraceni, da dolazi sa brodovljem patricij drungar flote, ostave grad Raguzu i odu. Preplovivši u Langobardiju, obsjedoše grad Bari i razore ga. Soldan tada sagradi ondje palače i zavlada kroz četrdeset godina cijelom Langobardijom do Rima. Uslijed toga preko poslanstva zatraži car u kralja Frangije Ljudevita i pape rimskoga, da pripomognu vojsci, koju car izasla. Udovoljivši i kralj i papa carevom zahtjevu, oba dodjoše velikom moću, pa sjedinivši se sa carevom vojskom zajedno sa Hrvatom, Srbinom i Zahumcem pa Tribunjani, Konavljani i Ragužani, skupa sa svimi stanovnici gradova Dalmacije (ovi su bo svi po carevoj zapovjedi bili prisutni) doplove u Langobardiju, bace se na grad Bari, i poharaju ga.

A valja znati da su stanovnici Raguze Hrvate i ostale arhonte Slovena na vlastitim svojim korabljama u Langobardiju prevezli. I grad Bari i svu zemlju i sav krvni plijen uze car Rimljana; Soldana pako i ostale Saracine uze Ljudevit, kralj Francije i odvede ih u grad Kapuu i grad Benevent. I niko ga (t. j. Soldana) nije vidio, da bi se kad smijao. I reče kralj: dat ću mnogo blaga onome, koj mi po istini objavi ili pokaže da se je Soldan smijao. Iza toga vidje neko Soldana, gdje se smije, i objavi kralju Ljudevitu. A ovaj prizvavši Soldana, upita ga, za što se smije. Ovaj odvrati: Vidjeh kola i kotače, gdje se vrte i za to se nasmijah, jer i ja bijah nekoć glava, a eto me sad niže svih, pa opet me može Bog uzvisiti. I od sada pozivaše ga Ljudevit k svome stolu i blagovaše s njime. Arhonti pako Kapue i Beneventa dolažahu k Soldanu, pitajući njega, iskusnoga starca, o načinu, kako se konji vrače i timare. Soldan pako, kako je bio lukav i previjan, ovako im reče: Rado bi vam nešto reko, ali se bojim, ne bi l’ tko od vas o tome kazivao kralju, a ja bi izgubio život svoj. Svi mu se na to prisegom zavezaše, a on im reče smjelo: kralj vas hoće sve prenesti u veliku Frangiju, pa ako ne vjerujete, pričekajte još malo, i ja ću vas potpuno uvjeriti. I on ode k Ljudevitu i reče mu: arhonti, što su ovdje, jesu zli, i ti ne ćeš moći zavladati ovom zemljom, ako ne uništiš mogućnike, tvoje protivnike. Vešć deder poveži prvake grada, pak ih otpošlji u svoju zemlju, a tad će ti drugi po volji biti podložni. Pa kad ga je nagovorio, da njegov savjet ispuni i odredi nabavu željeznih lanaca za njihovu otpremu, dodje Soldan k arhontima i reče: vi još jednako ne vjerujete, da će vas kralj iz zemlje otpremiti, da vas niko više ni pominjati ne će. Al ako već hoćete biti posve uvjereni, ajte pa vidite, što ono vasdan rade kovači po kraljevu nalogu, i ako ne ćete naći, da prave lance i njegve, a vi recte, da sam sve, što rekah, slago. Ako pako istinu govorih, tad gledajte za vaš spas, a i meni blagodarite, koj vas svjetovah valjano i korisno. Arhonti povjerovaše Soldanovim riječima, a pogotovo bijahu ubijedjeni, pad vidješe lance i njegve i zaključe propast kralju Ljudevitu. Kralj pako o svem tom ne sluteći ništa, podje lov loviti; a dok se povrati, arhonti se već domogoše grada, i ne pustiše ga, da unidje. Videći kralj tu pobunu arhonta, vrati se u svoju vlastitu zemlju. Arhonti će pako reći Soldanu: što dakle hoćeš od nas za uzdarje za naš spas. On zatraži, da ga puste u njegovu zemlju, što se i zbude, i on ode u Afriku, vlastitu si zemlju. Soldan pako ostavši vjeran staroj zloći svojoj, dodje bojnom silom u Kapuu i Benevent, da ih obsjedne i podloži. Gradjani sada poslaše poslanike k kralju Ljudevitu u Frangiju, da im dodje na pomoć protiv Soldana i Afričana. Čuvši to Ljudevit, kao inačin kojim je Soldan uvjerio arhonte, da će ih kralj vezane u Frangiju odpremiti, odgovori im ovako: žao mi je i onoga, što sam prije za vas učinio i oslobodio vas od neprijatelja Vaših, a vi mi dobro zlim naplatiste. I kako bjeh od vas odagnan, baš se sad radujem propasti Vašoj. U nevolji svojoj tad pošlju od kralja Ljudevita poslanike k caru romajskome da im pomogne i da ih izbavi od te pogibelji. I car im obrekne pomoć. Medjutim domogoše se Soldanove straže njihovoga poslanika prije no se je, vrativši se iz Carigrada sa dobrim vijestima o carevoj pomoći, mogao spasiti u tvrdju. Znao je bo Soldan za poslanstvo na romajskoga cara za pomoć, i upre se, da uhvati poslanika, kako se i zbi. I imajuć ga u vlasti saznade, kako je opravio svoj posao, pa da će za malo dana stići pomoč od romajskoga cara. Soldan na to progovori poslaniku ovako: Učiniš li, što ti reknem, bit će slobode i največih darova, ako l’ pako ne, zlom ćeš smrti izginuti. Kad ovaj obeća, da ce ispuniti zapovijesti, reče mu Soldan: Zapovijedam ti, da staneš pokraj zidina i zazoveš one, koji su te slali, pa im tako reci: došao sam, što sam imao obaviti, obavih, i moljah za vas romajskoga cara. Ipak znajte, da je moj put bio badava i vaše molbe i prošnje primio je car posve zlo, pa nema da se nadate pomoći od cara. Kad obeća poslanik da će to rado ispuniti, odvedoše ga blizu gradskih zidina. Ali ovaj ne mareći za riječi Soldana i prezrevši njegove pretnje i obećanja, pak usadivši u srce božji strah, ovako stade mišljat i razmišljat: Bolje jest, da sam poginem, nego l’ da tolikim dušam krivom riječi zamku metnem i da ih smrti izdam. A kad je stao pokraj zidina i zazvao sve arhonte, reče gospodarom grada: ja sam, čujte, glavari moji, ispunio službu svoju i evo javljam, što vam romajski car otporučuje. Al medjutim Vas zaklinjem sinom božjim, i spasom cijeloga grada i istim dušama vašim, da mjesto mene budete upomoći djeci mojoj i supruzi mi, što se nada zagrlit me. Kako ćete njima učiniti, tako ćete dobiti plaću od boga, pravednoga platca, koji ć suditi živim i mrtvim. I rekavši to ohrabri ih govoreći: ja sam od Soldana propao i u smrtnu srćem pogibelj. Vi pako budite postojani i nemojte se bojati, već uzdržite malo, a za nekoliko dana stić ce spas, poslan vama od romajskoga cara. Čuvši medju to Soldanovi vojnici, koji ga vodiše, što je protiv očekivanja govorio, škrgutnuše zubirna na njega ijedan istrči pred drugoga, ko će ga prije smaći. Ovi ga tako smaknuše, al Soldan, preplašivši se blize sile careve, vrati se u svoju zemlju. Od onoga pako vremena, pa sve do danas Kapuanci su i Benevenćani potpunoma podvrgnuti i podložni vlasti Romajaca radi tolikoga izkazanog im dobročinstva.

Grad se Raguza za to zove na romajskom jeziku jer stoji na strmenima, a strmen se nazivlje grčki Lau. Po tome pak nazvaše stanovnike Lauzijci, jer sjede na strminama. U običnom se bo govoru često kvare imena izmjenom slova, pa tako izvrnuvši ime, nazvaše ih Rauzijci. Sami pako Rauzijci vladahu nekoč gradom Pitaura zvanim. Kad ono Slovenci osvojiše ostale gradove u toj temi, osvoje i taj grad. Od stanovnika jedne poubiše, a druge zarobiše. Koji pako mogoše pobjeći i spasiti se, nastane se na strminama. Najpre sagradiše mali grad, tamo gdje i danas stoji, a kašnje ga povecaše. Za kratko opet, kako se je po malom razmnožalo i proširilo stanovništvo, povećaše zidine grada donle, kako ih ima. Od onih, koji se preseliše u Raguzu, spominjemo : Grigorija, Arsafiju, Viktorina, Vitalija, arcidjakona Valentina, Vanesetina otca protorpatara Stjepana. Od vremena pako, odkako se preseli še žitelji Salone u Raguzu, ima do danas, to jest sedme indikcije godine 6407-, pet stotina godina.

U ovome gradu leži sv. Pankracij u crkvi sv. Stjepana, koja je u sredini grada.

Grad Aspalatos, što se tumači kao mala palača, sagradio je car Dioklecijan. On mu služaše privatnom kućom, podignuvši u njem dvori i palače, koje se ponajviše razvališe. Učuvalo se do danas malo što, medju ovim gradski biskupski dvor i hram svetoga Dujma, u kome leži sam sv. Dujam, gdje bijaše ložnica istoga cara Dioklecijana. Odozdo su pako presvodjene komore, koje bjehu stražarnice, kamo zatvorahu nemilo mučene svece. Sahranjen je u tom gradu i sveti Anastazij.

Bedem toga grada niti je zidan od pečene opeke, niti od ondješnjega kamena, nego od kamenih kocka, dugih do jedan, al često i do dva rukohvata, a širokih po jedan rukohvat, i te su medjusobom spojene i povezane olovom zalitim željezom. Ima u tom gradu mnogo stupova sa kosmitama odozgor, na kojima je htio car Dioklecijan podići komore na svodove i čitav grad prekriti, tako da palača i sva gradska zdanja sa svodovi odozgor budu na dva i na tri kata i tako prekrije ne mali dio grada. Na bedemu toga grada nema ni hodnika, ni branika, več samo visoke zidove i svjetlovodne puškarnice.

Grad Tetrangurin mali je otočić u moru sa do kopna pruženim uzanim vratom kao most, kojim prelaze stanovnici u grad. Zovu ga pako tetraugurin, što je malen kao ugorak. U tom gradu leži i sveti mučenik Lavrentij arcidjakon.

Grad Dekatera u romajskom jeziku znači stiješnjeno i sabijeno, jer ovdje ulazi more stiješnjeno kao jezik do kakovih 15 do 20.000 koraka, a grad je na kraju tik do mora. A ima taj grad oko sebe gore visoke, tako da je samo ljeti vidjeti sunce, jer je nasred neba a zimi nikako. Leži pako u tom gradu sveti Trifun, koji posvema liječi svaku bolest, a najpače od nečistih duhova mučene. Njegova je crkva presvodjena.

Grad Diadora zove se u romajskom jeziku: iam erat, št označi: tad već bijaše, očito hoće reći, da je taj grad već bio sagradjen, kada je Rim gradjen. Grad taj je velik, a običajno ga zovu Diadora. U tom gradu leži tijelo sv. Anastazije djevice, rodjene kćerke Eustatija, koji u ono doba vladaše, i sveti Hrisogon monak i mučenik i njegov sveti lanac (njegve). Crkva je pako svete Anastazije odugačka, nalik na crkvu Halkopratijsku, sa stupovima zelenim i bijelima, sa starinski islikanim ikonama, a patos njen je od divnog mosaika. A ima blizu nje i druga presvodjena crkva svete Trojice, i iznad ove crkve opet druga nalik na Katehumensku, u koju se uzlazi zavojitim stubama.

Ima pod oblašću Dalmacije do Beneventa na gusto i vrlo mnogo otoka, tako da se brodovima nije nigda bojat valova. Izmedju tih otoka ima grad Vekla, zatim dalje otok Arbe, zatim otok Opsara, zatim otok Lumbrikaton; ovi su sve do danas naseljeni. Ostali nijesu naseljeni, imaju puste gradove, a imena su im (v grški pisavi): Kerknata, Iž, Selvo (Željva), Skarda, Olib, Skardica zapadno Paga, Premuda, Mulat, Sestrun i drugi vrlo mnogi, kojim se imena ne znaju. Ostali pak gradovi, koji su na kopnu temata, a vladaju njima prije rečeni Sloveni, nijesu naseljeni i stoje pusti; nitko ne nastava u njima.

Opomba: V originalu je beseda Selbo zapisana kot ???ß?. Prevajalec zapiše Selbo in prevede Željva. Do zdaj smo večinoma brali, da naj bi beseda Silba nastalo iz latinskega silva-gozd.

Prav bi mi prišlo odločno mnenje jezikoslovcev-onomastikov, ki bi prvo omembo poskušali razložiti po izvoru. Italijanska oblika imena otoka je, kolikor vem, Selve.

Peter Hawlina – 2009

Kako je torpedirana krstarica »Dalmacija«

Mnogo puta, a osobito ovih zadnjih par godina slušao sam nekoje drugove bilo to preko radia, ili onako usmeno, kako su opisivali torpediranje i uništenje bivše Jug. Krstarice »Dalmacije«, a o čijem su slučaju samo onako čuli po pričanju i opet drugih osoba.

Budući sam ja lično u tome donekle sudjelovao, to hoću da taj slučaj bar donekle opišem onako kako se je odvijao.

Krstarica »Dalmacija«, to je bio brod bivše Jug. Rat. Morn., kojeg je bivša Jugoslavija dobila od Njemačke, kao neku vrst ratnih reparacija. Uplovila je u Boku Kotorsku negdje kroz ljeto 1926 god. Ratna Jug. Morn. Upotrebljavala ju je u razne svrhe kao što se upotrebljavaju ratni brodovi. Kapitulacijoj bivše Jugoslavije, talijanski okupator, odvodi je u Pulu, ali budući mu baš nije bilo od potrebe, jer je imao prilično jaku ratnu flotu, to je »Dalmacija« bila u Puli upotrebljavana za razne nuzgredne svrhe. Kapitulacijoj Italije 8. 9. 1943. god. Njemci je uzimaju i upotrebljavaju , kako su to oni nazivali »brod za vezu«. Mnogo puta je prolazila iz pravca Pule prema Zadru Silbenskim kanalom u pratnji razarača »Audace« i još dvije torpiljarke, što je značilo da ide u akciju ometanja naših jedinica koje su poduzimale akcije za zauzimanje raznih otoka srednje Dalmacije. Ona je sudjelovala i kod ponovnog zauzimanja otoka Lošinja od strane Njemaca. Kadgod se je vračala iz Dalmacije, bilo mi je krivo, da je negdje saveznički avioni nisu nanjušili, a bilo je slučajeva da su saveznički avioni ponekad nadlijetali nad njoj nedaleko od Silbe, a da je nisu ni dirnuli. Ti avioni su se na stotine njih vračali iz akcije bombardiranja Austrije i Njemačke iz baza u južnoj Italiji. Bombe koje bi im ostale, bacali su u more bilo na otvorenom ili nedaleko od otočja sjev. Dalmacije.

Poslije prvog sumraka jedne vrlo tamne i kišovite decembarske noći 21. XII. 1943 godine izmedju 6 i 7 sati uvečer, nasukala se je imenovana »Dalmacija« u neposrednoj blizini svjetionika »Arat«, na južnoj strani otoka Silba.

Vjest o njenom nasukanju donio mi je ondašnji svjetioničar na svetioniku sv. Ante, drug Vekiardo Petar, jer sam ja kapitulacijom Italije preuzeo dužnost upravnika pošte i telegrafa u Silbi. Imenovani drug svetioničar mi je saopštio da se je »Dalmacija« u pomenutom razdoblju nasukala, a da je razarač »Audace« bio do jutra usidren ispred svjetionika sv. Ante, te pošao do nasukane »Dalmacije« te svom snagom krenuo u pravcu Lošinja ili Pule. Svjetioničar mi je to došao da saopšti oko 8-9 sati u jutro po vrlo kišovitom vremenu. Odmah sam sastavio depeše (jer sam onda bio jedini kao osmatrač i obavještajac) na razne komande za koje sam od prilike znao i tako na komandu »Dugi otok« in Komanda mjesta »Božava«. U depešama sam naglasio da se imenovana krstarica »Dalmacija« nasukala na južnom rtu otoka Silba, kod svjetla »Arat« i da bi bilo potrebno poduzeti potrebne mjere za uništenje iste. Budući da preko Dugog otoka, onda još nije postojala telefonska veza izmedju Božave i Sali, to su sva saopštenja išla putem kurira. Prošao je dan 22. XII. i ništa se nije značajnog dogodilo. Jugo koje je puhalo dosta jako i ono se je stišalo, kao da dolazi i ono u susret zloglasnom brodu. Poslije podne prošao je k’njoj jedan veliki a zatim dva manja remorkera da je izvuču (jer se nasukala na ravnu ploču), nije se oštetila. Nastala je noć izmedju 22 i 23 XII. te sam počeo sumnjati da će se izvući. Vrhunac moje sumnje i nezadovoljstva kad sam iz jedne i jedine depeše, koja neznam ni sam od koje Komande je bila upućena, jer sam čim sam napisao tekst depeše, a koja je bila upućena partizanskoj straži Olib, sa početnim sadržajem: prebacite se na Silbu i učinite napad na nasukani brod. Prekinuo sam telegraf Molat, koji mi je istu depešu dao, te mu potvrdio prijem iste, a depešu poništio. Odmah sam vidio, da je moja obavjest došla u ruke nekog, koji je shvatio da se radio o jedrenjaku »Dačmacija« iz otoka Ista. Sastavio sam drugu depešu u kojoj sam detaljinje označio i naoružanje i.t.d. te najhitnije otposlao, sa napomenom da tri remorkera rade da je izvuču, te ako se ne poduzmu najhitnije mjere, da će ona biti odsučena. Remorkeri koji su radili dano-noćno, več su bili daleko po krmi broda utopili velika sidra i jake čeličnu užad. Iz broda su bacili u more oko 300 tona ugljena, nešto municije, svu neupotrebivu vodu i spustili sidra i lance u more. Još samo koji sat i ona bi se bila odsukala.

Oko 11 sata u noći, malo sam zadrijema, jer prednjih noći nisam ni oka stisnuo, a u 21 sata u noći dana 24. XII. 1943, probude me tri jake detonacije, i čuo sam vrlo jak šum motora Engleskog torpednog čamca, koji je dolazio izmedju sjevernog i južnjeg »Grebena« a u pravcu »Dalmacije« izpustio tri torpeda, od kojih je jedan pogodio manji remorker izpod samog komandnog mosta, a drugi dva u mašinski prostor. Izza torpediranja, torpedni čamac je otišao u pravcu juga mjenjajući zvuk motora, da je izgledalo kao da je avion. Kad sam čuo te detonacije, bio sam zadovoljan da je ipak ova akcija uspjela i da imenovana »Dalmacija« više nikada neće zaploviti i ometati našoj NOB-i.

Čim je svanulo dana 24. XII. 1943 god. bio sam obavješten da prema selu dolazi manja grupa od oko 12 Njemaca, nekoji sa puškama, a nekoji bez, da su pitali za lječnika, jer su nekoji bili lakše ogrebeni. Trebalo je biti na oprezu, a istodobno pratiti i njihovo ponašanje. Lječnik je odmah poslao po mene i Presj. Mj. Noo te sam ja došao prvi kod njega, a on mi je postavio pitanje: Da li im mogu previti ogrebotine, jer da oni imadu njihove zavoje i t.d. Ja sam mu odgovorio, da je bio u prvom svetskom ratu i da donekle znade medjunarodna pravila, da ranjenim, prestaje biti neprijatelj, te mu usput rekao da se moramo ograničiti od svake sumnje da je u tome netko iz Silbe sudjelovao, kako ne bi došlo do represalija. On je iz ambulante, gdje smo to govorili, odmah otišao u kuhinju, gdje su se ti Njemci sušili uz vatru, i pozvao u ambulantu jednog, a taj je bio glavni signalni podoficir. Razgovarajući sa njime malo njemački, nešto talijanski i posredstvom lječnika koji je znao dobro njemački. Isti nam je tumačio kako mu je ovo već treći put da je izgubio brod i to jednom u Skageraku, a drugi put u sjevernom moru. Ja sam nastojao da ga pitam na koji način su sada oni torpedirani , te mi je on tumačio, kako Englezi imadu, kaki i Talijani avione za izbacivanje torpeda. Nadalje sam ga upitao, da li su prednjeg dana opazili na daljini izza otoka Premude, jedan engleski »Spitfire« i to oko 11 sati u jutro (a što nije odgovaralo istini). On mi je na to odgovorio, da je on sigurno javio njegovoj komandi, a njegova komanda avionu na otoku Visu, i tako ih u noći torpedirao, te nadodao, donekle je bila i naša neopreznost, jer smo radili pod svjetlom i da su nas pustili, u roku od manje od jedan sat, mi bi bili isplovili. Rekao mi je da imade prilično mrtvih, a teško ranjene da je veći i manji remorker odveo u Lošinj. Da je posada brojila 260 ljudi. Da su oni bili upućeni u akciju oko ometanja naših jedinica na otocima srednje Dalmacije, ali da su ih u tome ometali engleski avioni i da su morali bez obavljene akcije da se vrate natrag u Pulu i tako na pomenutom rtu u mračnoj noći se nasukali. Po imenovane Njemce došao je iz Lošinja veliki remorker oko 11 sati u jutro. Na odlasku imenovani podoficir nam je rekao, da narod ne ide na brod, jer da imade mnogo municije na palubi, a ako idu neka budu vrlo oprezni. Naravno da sam ja kao i predsjednik (kasnije) razgovarali u civilu, jer ja nisam imao nikakve uniforme, a u selu nismo imali nikakvih partizana, a niti smo imali koju pušku, tako o zarobljavanju istih nije bilo moguće ni promisliti iz dva razloga, jedno što nismo imali oružja, drugo da su njihovi pretpostavljeni za njih znali i došli bi bili po njih, kako što su i došli.

Broj žrtava su odmah konstatirali da mora biti oko 60, ali smo kasnije preko veze saznali, da se je spremala kaznena ekspedicija na Silbu, ali ova grupa koja je zadnja otišla iz Silbe, stvar je izgladila i rekla kako u njih nije nitko dirao i da je njih spazio engleski izvidjači avion, koji je javio njegovoj komandi, te su tako torpedirani.

Na ovaj način, otklonjena je svaka sumnja da je tu posredovala Silba i tako izbjegli represalije koje su htjeli poduzeti.

Ovo bi bilo onako površno o torpediranju »Dalmacije«, jer detaljni opis zahtjevao bi mnogo više prostora, a ovoliko mislim da je ipak dovoljno za onih kojih bi ta stvar mogla interesirati.

Jedan primjerak ovog mog opisa predajem Mjesnom SUBNOR-u »Silba«, te jedan primjerak neka SUBNOR »Silba« uputi EUBNOR-u Zadar, tako da bi naša mladje pokoljenja imala donekle uvid, što se i kako se je vodila NOB za vrijeme fašističke okupacije.

Napisao i sastavio: Polović Frano Ćedo, po zanimanju pom. Rtg, sada penzioner, a u doba ovog dogadjaja, upravnik a i jedini na telegrafu »Silba«.

Silba, 9. III. 1974 Polović Ćedo Frano

/potpis/

Domača kača

Znano je kakšne težave imamo v času dopusta s hišnimi ljubljenci. Sami ne morejo ostati doma. Varuha ni lahko najti. Naj se poleg vse druge prtljage obložimo še s kletko?

Pri naši hiši smo imeli že skoraj vse domače živali: mačke, pse, ovco, koze, race, gosi, kokoši, ponija, osle, zlato ribico, kunca. Vseh nismo jemali s seboj na dopust. Psa in kokoši pa smo že.

Kokoši so bile tiste male, rečejo jim tudi cvergeljni ali tudi turške putke. Posebej lepi so petelini, ki so kljub majhnosti srboritejši od velikih in se jim morajo veliki vedno umakniti. Putke so ljubke. Znajo tudi letati. Zlahka poleti v krošnjo drevesa ali na streho. Pridno nesejo jajčka in ko jih je v gnezdu toliko, da jih ne more več vseh pokriti, začne kokati. Po nekaj tednih gnezdenja se zvalijo piški. Približno pol je petelinov. Znano pa je, da je za vse putke dovolj en sam petelin. Eden si torej pridobi prvenstvo in vsi ostali morajo prvenstvo priznati. Ti so tudi prvi na vrsti, kadar pride na jedilnik pečen piščanec.

Jatico kakih sedmih putk s petelinom smo torej prinesli na Silbo. Prav dobro so se počutile. Pasle so se okrog hiše in spretno lovile kobilice. Več kot dveh skokov ni naredila skoraj nobena. Samo čez petelina se je pritoževal sosed, Italijan. Pregodaj je prepeval in ga budil iz spanca. V šali je vpil: lo amazzo. Da mi un sasso!

Tudi jajca so nesla. Gnezda niso prav skrbno izbirala in tako so jajčka obležala kar na dvorišču ali kje na vrtu. Zgodil pa se je, da je jajce naenkrat izginilo. Pred nekaj minutami je še bilo in nihče od domačih ga ni pobral.

Kmalu je bil tat odkrit. Jajčka je žrl gož. Po dva do tri gože imamo vedno kje na vrtu. Bolj poredko jih vidimo. Koristni so zlasti zato, ker uničujejo miši. Menda praznijo celo podganja gnezda.

Jajčkov pa gožu vseeno nismo privoščili. Putkam smo zato pripravili kurnik v krošnji crnike kake dva metra visoko. Kmalu so tam gnezdile in začele valiti. Po nekaj dneh pa so začela jajčka zmanjkovati tudi iz gnezda. Izkazalo se je, da gožu ni bilo težko priti do gnezda in goltati jajčka. Odločili smo se, da bomo imeli goža pod kontrolo vsaj tako dolgo, dokler se piški ne izležejo. Njegov dom je postala plastična posoda s pokrovom. Očitno se je kar dobro počutil. Hranili smo ga. Otroci se ga niso bali. Vsi so ga ovijali okrog rok, vratu, pasu. Samo gospodinja se ga ni nikoli dotaknila. Včasih smo ga vzeli s seboj tudi v mesto ali v pristanišče. Ker smo pogosto igrali na pomolu, si ga je Miha včasih ovil okrog saksofona. Adolf je mirno poziral na saksofonu mnogim opazovalcem in snemalcem.

Pripravili smo še varietejsko točko. Miha se je oblekel v fakirja. Sedel je pred košaro in začel s piščaljo vabiti kačo. Najprej smo v košaro zvili kači podobno vrv in jo navezali na tenak laks, tega pa prek veje napeljali nekaj metrov stran. Ob igranju na piščal, je nekdo od strani začel vleči in popuščati laks in iz košare se je začela vzpenjati vrv in nihati kot prava kača. Ko so vsi videli, da gre za lažno kačo, so bili gledalci nekoliko razočarani. Točko smo vseeno ponovili. Tokrat se je iz košare začel plaziti gož. Hitro je bil zunaj in začel vijugati proti občinstvu. Nihče ga ni čakal. Vsi so vstali od miz in se umaknili na varno dokler nismo Adolfa spet spravili v košaro.

Morda bi točko še kdaj ponovili, nekdo je predlagal, da bi šli z njim kar na turnejo po otokih in obali. Predlog ni bil uresničen. Bili smo neprevidni. Plastične posode z Adolfom nekoč nismo pravočasno umaknili v senco. Tolikšne vročine ni prenesel. Epizoda z domačo kačo je bila s tem končana.

Peter Hawlina, 2010

Divje ovce

Pred kakimi 30 do 40 leti je čoban na severnem delu otoka Silbe okrog Samotvorca skrbel za zadružno čredo ovac. Ko so mu odklonili zahtevano povišico, je odšel. Čreda kakih 100 ovac je ostala brez oskrbe in kmalu jih nihče ni več mogel zgnati na kup. Razbežale so se, če se jim je kdo približal. Postale so divje domače ovce. Nihče jih ni napajal in strigel, lastniki jih tudi prepoznati niso več mogli. Zato so jih začeli na skrivaj loviti celo ovci s puško. Lovili so jih v nastavljene pasti.

Ta čreda je začela mikati tudi nas, poletne obiskovalce. Lepega dne se nas je kakih 10 dobro opremljenih odpravilo na lov. Bili smo oblečeni in obuti, da se bomo lahko prebijali tudi skozi grmovje po brezpotju.

Razmeroma kmalu je Peter Guček eno ujel. Držal jo je in čakal, da se najde mesar. Nihče ni zmogel usodnega sunka z nožem in Peter jo je spustil, saj je Šuba za povrh strokovno ugotovil, da je breja. Mislim, da breja ni bila, bila pa je vsa čopasta in polna trnja in abrenkov v dolgi zlepljeni dlaki. Ko je odbezljala, nam je bilo žal, da smo jo spustili in smo Petru to tudi očitali. Vseeno nam je dal še dragocen lovski nasvet. Takoj, ko se kakšni malo bolj približaš, jo moraš v diru zasledovati in nikoli odnehati, ker se bo po prvem diru kmalu utrudila.

Nadaljevali smo pohod. Nekaj časa smo delali strateške in taktične načrte. Možna je bila obkolitev, sistematično prečesavanje terena in podobno. Nič od tega. Kmalu smo bil razkropljeni posamično ali v manjših skupinah.

Ko sem se jaz prvi približal, sem se pognal za njo. Kljub Petrovemu nasvetu bi odnehal, saj sem bil že po prvi minuti zasopel. Videl je sploh nisem. Samo slišal sem včasih, da je podrla kak kamen. Sledil sem ji po sluhu. Bežala je navkreber. Ovca je lahko tekla skozi nizke prehode med gostim grmovjem, jaz sem se moral z zaletom prebijati skozi vejevje in včasih tudi skozi robidovje. Prebil sem se tako, da sem si zakril glavo s komolcem in se bočno zaletel v nizke krošnje. Po nekaj takih prebojih sem jo spet zagledal. Zares je bila utrujena. Kar zanašalo jo je med tekom. Za povrh je tudi nekoliko zašla in ni imela več moči, da bi preskočila kamnito ograjo. Kar padel sem nanjo in se vsaj pet minut ohlajal in prihajal do sape.

Ko sem se oddahnil, sem se zavedel, da nimam vrvi. Kako pa bom ovco gnal? Kar ležala je. Tudi ovca je bila utrujena. Ko sem jo postavil na noge in držal za volno pri vratu, se ni premaknila. Nisem imel izbire. Prijel sem jo za sprednji in zadnji taci in si jo zavihtel če glavo na hrbet kot sem na slikah videl v cerkvi. Ni bilo čisto tako idilično kot na sliki. Ovca je smrdela po lanolinu in umazaniji. Bila je polna trnja v dolgi zlepljeni volni. Pa saj sem bil tudi sam ves premočen in nekoliko opraskan.

Ovco sem prinesel do morja, kjer se je lovska družba kopala in se jim je lovska strast povsem ohladila. Ovco sem zmagovito položil na tla. Dovolj je bilo, da si jo lahno držal z nogo. Ni se poskušala izviti in pobegniti. Če si nogo z nje umaknil, je nekaj časa še nepremično ležala. Ko se je pripravljala, da se pobere, je bilo dovolj, da si jo spet pridržal z nogo.

Med lovci ni bilo mesarja. Nihče ni bil dovolj morilski. Vsi pa so bili polni nasvetov. Ubili bi jo lahko s kamnom. Zadušili, utopili. Ko sem se jih naveličal, sam jo spustil in takoj nato spet poslušal očitke. Tako se je ta lov končal. Bi kdo rekel, da neuspešno. Zame pa je bil prav ta lov moja največja lovska trofeja. Saj drugih skoraj nimam. Vendar pa je bilo vztrajno zasledovanje ovenčano z zmago. Naj je bila še tako smrdljiva.

Čez nekaj dni pa je na Silbo prišel Matevž Krušič. Mesar!

Jaz na tem lovskem pohodu nisem sodeloval. Mislim, da me takrat ni bilo na otoku, saj bi sicer gotovo bil zraven. Kasneje so mi povedali, da je bil lov uspešen. Ovco je nekdo ujel in Matevž jo je zaklal, odrl in razkosal, kot to znajo mesarji. Trajalo je nekaj minut.

To je bil istočasno tudi nekakšen mesarski krst za ostale. Vsaj za nekatere.

Ko sem bil spet na otoku, me je svak povabil na lov. Zgodaj zjutraj sva bila na pašnikih in tudi ovco sva kar posrečeno zasačila, da nama ni mogla ubežati. Brez oklevanja sva jo zaklala. Vrat ji je prerezal svak. Ovca se ni branila, kot se npr. brani prašič ali celo petelin. Ko ji je odtekla kri, je nekajkrat brcnila in poginila.

Ovce so na skrivaj lovili člani lovske družine. Oni so se sicer še huje pregrešili nad lovskimi pravili in etiko kot mi, krivolovci. Vseeno smo kar se je dalo pazili, da bi bilo naše početje neopaženo. Zato se tudi midva nisva upala ovce obesiti na primerno visoko vejo. Kar na tleh v grmovju sva jo začela odirati. Nič lahko to ni bilo in nič estetsko. Volna se je prijemala za odrto tkivo. Imela sva sicer čisti krpi in nekaj vode. Vseeno nama je šlo počasi in nelepo od rok. Svak se je z nožem celo dregnil v roko, ne hudo, pa vendar. Ko je bila odrta je ni bilo več težko razkosati in pospraviti v vrečo. Kožo z drobovjem sva povezala v kepo, obtežila s kamnom in vrgla v morje. Slabo sva povila. Kepa se ni potopila, lebdela je na površju in brž so jo opazili galebi. Njihova signalizacija je odlična. Vest o bogatem plenu se je bliskovito razširila in privabila celo tiste, ki so se na vreščanje odzvali daleč na obzorju.

Midva pa z vrečo previdno proti domu. Zavedala sva se, da na vprašanje od kod tako zgodaj in kaj je v vreči, ne bi mogla odgovoriti kot Krpan – i kaj, bruse in kresilno gobo sem naložil. Zato sva se ob vsakem šumu pritajila v kakšnem grmu. Šele med prvimi hišami sva bolj pogumno stopala v varno dvorišče, kjer nama je Metka pripravila jetrca na čebuli. Bila so zares dobra, ne samo zato, ker se nama je tako zdelo po vsem jutranjem dogajanju. Nisva se počutila kot krivca. Bila sva prava prvobitna lovca.

Meso smo razdelili in v nekaj dneh pojedli. Najboljše je bilo kuhano. Z zeljem ali ohrovtom. Pečenka ni tako teknila.

Led je bil prebit. Postal sem lovec in mesar. Morda sem še isto leto podvig ponovil. Vsekakor pa po enkrat ali večkrat v naslednjih letih. Potem sem nekoč našel v zanko ujeto ovco. Ta način lova mi še ni bil znan. Bil pa je silno preprost. Iz mehke žice je bila pripravljena zanka, približno pol metra v premeru in navpično nastavljena med dvema grmoma na ovčji stezici. Drugi konec je bil privezan na grm.

Zdaj nam ni bilo treba več dirjati za splašenimi ovcami. Zvečer si nastavil dve ali tri zanke in zjutraj prišel po plen. Če ga ni bilo, bo morda jutri.

Da ne bi klali in odirali v grmovju, smo se raje s čolnom odpeljali do Samotvorca in tam naložili živo ovco. V zalivu Zaniski smo jo izkrcali in odpeljali na vrt na Garine, jo privezali in zjutraj z njo opravili komfortno. Enkrat je bil z nami tudi Ivo Lovrin, domačin, ki se nikoli ni kopal, tudi s čolnom se skorajda ni vozil. Zato se mu je zdelo skorajda avanturistično, ko je verjetno prvič v življenju prišel do Samotvorca. Takrat smo ujeli črno ovco, kar se je njemu zdelo še dodatno nenavadno.

Morda smo postali v svojem početju že toliko rutinirani in neprevidni, da nismo vedno dovolj pazili. Tako se je zgodilo, da je lepega dne prišel policaj k Bojanu Piclju. Povedal je, da je dobil prijavo, da je ‘grupa omladinaca, među njima Hawlinovi, na Mulu iz čamca u karić utovorila janjca….’. Z Bojanom smo bili vedno skupaj, zato so ga Silbani imeli za člana družine. Policaj je predlagal, da zadrugi janjca plačamo, on pa bo prijavo arhiviral brez nadaljnjih postopkov. Neradi smo zbrali denar in plačali. Še bolj neradi smo sprejeli opomin in prenehali z našimi podvigi.

Peter Hawlina

Antični sarkofagi na silbi

PROF. DR. ZDENKO BRUSIĆ S EKIPOM ISTRAŽIVAO JE NOVA NALAZIŠTA U PODMORJU UZ OTOK SILBU

Vrsni arheolog i morski vuk, prof. dr. sc. Zdenko Brusić s Odjela za arheologiju zadarskog Sveučilišta, u mnogobrojnim rekreativnim ronjenjima iznimno je dobro upoznao podmorje uz otok Silbu. Tako je nedavno zamijetio da se na dnu jedne uvale djelomice naziru golemi kameni blokovi koji su obrađeni ljudskom rukom. Zapravo, riječ o sarkofazima, velikim i teškim kamenim sanducima s pripadajućim poklopcima. Njihov pronalazak veoma je neobičan, jer se oni rijetko otkrivaju u moru. Poznati su primjerci iz Vranjica nedaleko Solina. No, oni tamo nisu nikakvo iznenađenje, jer su nađeni u moru uz Salonu, glavni grad nekadašnje rimske provincije Dalmacije. Ali su zato sarkofazi na Silbi pravo iznenađenje, jer se o prošlosti njezinoj jako malo zna. Naime, sarkofazi svjedoči o tomu daje negdje u razdoblju kasne antike, vjerojatno u vrijeme nakon što je kršćanstvo legalizirano, netko živio na tome otoku tko je bio vrlo bogat. Sarkofazi nisu nastali, tj. isklesani na Silbi. Oni su na taj otok vjerojatno dopremljeni iz jedne od klesarskih radionica na Jadranu, možda baš s otoka Brača. Kako god bilo, ti su sarkofazi svojevremeno bili veoma skupi.
Novo svijetlo na staru povijest
Naručivali su ih samo imućni ljudi, kojima su služili kao posljednje počivalište. Dakle, otkriće sarkofaga baca posve novo svijetlo na staru povijest otoka Silbe. No, postavlja se i pitanje zašto su i kada oni završili u moru? U nekome trenutku, po svoj prilici negdje u razdoblju srednjega vijeka, u svakom slučaju nakon što je već odavno zaboravljena i spomen na obitelj koja je svoje pokojnike izvorno pokapala u sarkofazima, te velike kamene četvrtaste škrinje s poklopcima bile se dislocirane, tj. premještene do obližnje uvale Pocumarak, gdje su dobile novu namjenu. Očito su sarkofazi bile sekundarno upotrijebljeni za izgradnju manjega gata, tj. nekoga pristaništa za brodove.
S obzirom na to da se o staroj prošlosti Silbe, osobito one antičke, jako malo zna, kako je već istaknuto, bio je to dovoljan razlog da se pokrenu prva arheološka istraživanja na tome otoku, koji se nalazi u sjevernom dijelu zadarskoga akvatorija. Dakako, riječ je o podvodnim arheološkim istraživanjima lociranih sarkofaga, istraživanjima lociranih sarkofaga, i to zahvaljujući novcu Ministarstva kulture Republike Hrvatske.
Ta istraživanja odlično su se uklopila u znanstveno-istraživački projekt pod nazivom „Podmorska istraživanja liburnskih i rimskih luka na istočnom Jadranu”, čiji je glavni istraživač prof. dr. sc. Zdenko Brusić. Valjalo je samo još odrediti vrijeme i pronaći ekipu. To, međutim, nije bio nikakav problem. S prof. dr. sc. Zdenkom Brusićem već odavno izvrsno surađuju i rone njegove kolege s Odjela za arheologiju zadarskoga Sveučilišta. To su dr. sc. Mato llkić, Mate Parica i Martina Čelhar. Oni su do sada sudjelovali u mnogobrojnim podvodnim arheološkim istraživanjima diljem hrvatskoga Jadrana. Međutim, ovom su se prigodom priključile i kolegice Karla Gusar, ekspertica za novovjekovnu arheologiju, te Josipa Baraka, izvrsna poznavateljica kršćanske arheologije. Uz njih, tu je bio i Dazi Brusić. Taj akademski slikar bio je zadužen za vođenje arheološke dokumentacije, ali i za pripremu izvrsnih, raznovrsnih i vrlo ukusnih objeda. To je veoma važno, jer nakon teškoga, iscrpljujućega i po život opasnoga posla, podvodni istraživači su se morali odmoriti, okrijepiti te nadoknaditi izgubljene kalorije. Vremenska prognoza išla je na ruku arheološkoj ekipi. Bilo je sunčano, mirno, toplo i nadasve ugodno vrijeme za boraviti na moru. Dakle, arheološka ekipa sa zadarskoga Sveučilišta imala je optimalne uvjete za višednevnu istraživačku ekspediciju.
Otkriveni kameni sarkofazi
Sarkofage smo locirali na približno 2 m dubine, ističe prof. Brusić, pojasnivši kako su se tek malim dijelom nazirali na dnu, te nastavlja:
– Oko njih je bilo puno lomljenoga krupnog kamenja. Obrasli florom i faunom, posve su se bili utopili u okoliš. U petodnevnim podvodnim arheološkim istraživanjima, u nekoliko istraženih manjih sondi otkrili smo dva cjelovita kamena poklopca, dva fragmentirana poklopca te jedan izvrsno očuvani kameni sanduk. Dakako, napravili smo i svu potrebnu dokumentaciju tih vrijednih i zanimljivih arheoloških nalaza. Otkrivene kamene sarkofage nismo izvadili iz mora. Oni se i dalje nalaze na licu mjesta gdje smo ih otkrili. Dakle, čuva ih zagrljaj velikoga plavetnila na dnu uvale. Naša je ideja da tamo i ostanu, uz sve mjere zaštite. Bio bi to muzej pod morem. No, mi smo istražili samo maleni dio podmorja u toj uvali. Posve se može očekivati još sličnih arheoloških nalaza. Tko zna kakve sve tajne i bogatstvo još krije veliko plavetnilo u toj silbanskoj uvali? Zato bi valjalo nastaviti arheološka istraživanja i sljedećih godina.
Osim podvodnih, bilo bi dobro napraviti i nekoliko probnih kopnenih arheoloških sondi, da bi se utvrdio međusobni odnos između obližnjega kopnenog dijela otoka i uvale s kojim je on koegzistirao. Indikativno je i to da se nedaleko uvale nalazi crkva Sv. Marka, izgrađena kao zavjet prije nekoliko stotina godina, tj. u 17. st. No, čini se da ta sakralna građevina ima znatno starije korijene. Uostalom, baš na tome dijelu Silbe je posve slučajno otkriven antički grob u amfori. Dakle, sada se postavlja niz pitanja vezanih za antičku prošlost toga zadarskoga otoka. Vjerujemo da će se naći novac potreban za buduća istraživanja. Jedino tako bi se moglo doći do novih spoznaja. To bi pridonijelo, i razvoju turizma. Naime, pronađeni sarkofazi koji su stari oko 1500 godina i koji leže u kristalno čistom i bistrom moru predivne silbanske uvale, mogli bi biti vrlo atraktivni za razgledavanje i fotografiranje radoznalih mnogobrojnih domaćih i inozemnih gostiju. Ponavljam, prethodno bi valjalo u cijelosti arheološki istražiti uvalu, i uz sve mjere zaštite, prezentirati pronađenu kulturnu baštinu. I dok se prof. Brusić prisjeća svojih mnogobrojnih istraživanja pomorskih nalaza, od Istre pa do Boka kotarske, u razgovoru rado spominje višegodišnje istraživanje antičke luke Enone, gdje je otkrio prve liburnske brodove, osebujno šivane konstrukcije, a kod današnjeg Nina pronašao dva starohrvatska broda iz 11. stoljeća. Nakon istraživanja i vađenja brodova, prof. Brusić sudjelovao je u njihovoj konzervaciji, prezentaciji i izradi replike.
Svaka kuća mali muzej
Dr. sc. Mate Ilkić s puno poštovanja zbori o samom mjestu Silbi i živom muzeju pomorstva. Svaka kuća je mali muzej, pun antikviteta, jer stotinjak kapetana ploveći na svojim jedrenjacima, trabakulama., bracjerama iz svijeta su donosili raskoš, bogatstvo, pa i logično da su se Sibijani veselili ekipi arheologa i to pokazali veliki interes za podvodna arheološka istraživanja i pronađene kasnoantičke sarkofage. Bili su na usluzi arheološkoj ekipi sa zadarskoga Sveučilišta, a dali su i niz vrijednih informacija o slučajno pronađenim arheološkim nalazima na tome otoku. Oni će sljedećih godina, uz prekrasnu prirodu, čist zrak, miris borove šume, kristalno čisto i bistro more, moći ponuditi i kulturnu baštinu, možda baš eksponate prvog muzeja ispod razine mora, istaknuli su zadarski arheolozi.
No, sve to treba promidžbeno i osmisliti, jer ekspanzijom ronilačkog turizma, pronađeni sarkofazi iz 4. stoljeća su pravi magnet turističke ponude otoka Silbe, jer otkrivena lokacija na samo dva metara dubine dostupna je skoro svima, bilo da se radi o roniocima amaterima, djeci plivačima, znatiželjnicima ili pak roniocima profesionalcima, a još više ako se zna da je uvala Pucamarak, glavna plaža otoka Silbe, te od glavnog pristaništa udaljena nepunih 150 metara. 

NENAD MARČINA, ZADARSKI LIST, 25.11.2008.

Glej http://www.hawlina.com/teksti/Nepri%e8akovano%20odkritje.htm

ZAKAJ JE NEKATERIM SILBA VŠEČ

Ronald

Približuje se letni čas, v katerem nas je navadno začela intenzivno klicati silbenska čarovnija. Bila so leta, ko smo v teh dneh že uživali zgodnje sredozemsko poletje. To je bilo zame v tistih davnih časih, ko moji otroci še niso hodili v šolo, ko si se iz Kopra do Silbe vozil 12 ur, ko so še živeli danes že pokojni legendarni predstavniki pretekle dobe, ko …

Letos še nisem odprl koledarja na poletnih mesecih, da bi izračunal optimalno izrabo dopusta. Ne samo to, nerad priznam, da mi je ostalo še dvajset dni lanskega dopusta in imam nekatere termine v sicer nedotakljivem poletnem času že pokvarjene z dogodki, katerim se bom težko izognil. Kje so dobri lažni časi Tita in IBM-a?

Kljub vsemu računam, da se bova tudi letos dvakrat ali trikrat izmenično obiskala in pri tem dala duška najini neizmerni življenjski modrosti, ki z vsakim letom narašča premosorazmerno z upadanjem telesnih moči. Za pripravo na pogovor o svetovno pomembnih zadevah ti pošiljam naslednje pisanje.

Pred nekaj meseci je Cene začel pisati domačo nalogo o kraju, kamor hodi na dopust. Vmešal sem se v njegovo delo in nastal je priloženi tekst. Cene ga za nalogo ni mogel uporabiti, jaz pa sem tudi pozabil nanj. Danes sem pospravljal po računalniku in vse skupaj spet prebral. Zdelo se mi je, da sem zapisal nekatere zanimive resnice, ki jih navadno ne omenjamo ali pa jih celo želimo maskirati z različnimi površnimi deklaracijami.

Pomislil sem, da dam stvar prebrati še kakemu Silbanu. Takoj sem pomislil nate. Primeren si zaradi sposobnosti samostojnega razmišljanja, brez šablon in klišejev. Dokaj dobro razumeš naš jezik, nisi pretirano obremenjen s predsodki, imaš brihtno ženo in otroka.

Brez šale, zanima me tvoje mnenje o moji provokaciji. Če imaš v kakem delu podobna opažanja in če misliš, da bi bilo smiselno to sporočilo posredovati odgovornim osebam, potem predlagam, da to naredimo.

Na svidenje čez teden ali dva, pozdrav tudi ostalim zvezdogledom,

Lipica, 22. rožnika 1993

Zakaj je nekaterim Silba všeč

Primeri se včasih, da s kakšnim novim ali starim znancem nanese pogovor na dopust. Če moram tudi sam povedati, kam hodim na dopust, mi ni težko odgovoriti. Vsako leto namreč hodim na dopust na eno in isto mesto. To je otok v severni Dalmaciji, rečejo mu Silba.

Znanec pa takoj: A Silba? Tam je pa res čudovito! Vprašam ga, če je že bil kdaj tam, ker se mi zdi, da bi si ga moral zapomniti, če bi ga tam srečal, srečanju pa se je skoraj nemogoče izogniti, težko je ostati neopažen. Pove, da so mu o Silbi pravili prijatelji, ki so tam že mnogokrat bili. Vprašam ga, kaj jim je bilo tako všeč. Oh, pravi, vse! Jaz pa: Kaj, na primer? On: morje. Jaz: tako morje ni samo na Silbi, sam sem se kopal na otokih Olib, Premuda, Ilovik, Škarda, Ist, Grebeni in še drugih. Povsod je bilo enako morje.

Prijatelj se znajde v zadregi in doda: Tudi podnebje je čudovito. Povem mu, da ima enako klimo vsaj še 50 otokov v Jadranu.

Prijatelju postanem zoprn. Domisli se, da so na Silbi lepe plaže. Povem mu, da ne vem niti za eno samo lepo plažo na Silbi. Prav vse so močno nasmetene. Tam, kjer bi bilo morda mogoče leči na sonce na obalni pesek, je nagrmadeno toliko naplavljenih smeti, da jih je popolnoma nemogoče odstraniti in zato tega tudi nihče ne počne. Plaže torej tudi niso lepe in zaradi plaž ne more nihče hvaliti Silbe in biti nad njo navdušen.

Prijatelju zmanjka besed. Umolkne. Molk postane mučen in ta mučni molk me izzove, da začnem Silbo šele zares opisovati. Začnem tam kjer mora začeti vsak: s prihodom oziroma potovanjem.

Na ta otok je zelo težko pripotovati. Navadno porabiš za potovanje v eno smer kar 10 ali več ur, izven sezone še precej več. Poleti je sicer enkrat ali dvakrat tedensko možno potovati z gliserjem, ta pa je drag in zato manj popularen. Nekaterim enostavno predrag.

Pogosto se zgodi, da ladja sploh ne odpelje, čeprav tako piše v voznem redu, lahko pa se zgodi še bolj neprijetna kombinacija: na Silbi ne pristane, ker so menda premočni valovi ali kaj podobnega. To se seveda lahko zgodi tudi, kadar z vso prtljago na pomolu čakaš na odhod. Pred tem si moral po končanem dopustu pospraviti in zakleniti hišo in s tem ni malo dela. Ladje, ki naj bi te odpeljala malo bliže domu pa ni, in ne preostane ti drugega kot da se vrneš in ponovno spet vse razvlečeš ter skušaš odpotovati ob prvi naslednji priložnosti. S tem sicer nisem povedal vsega tistega, kar se o prevozih da povedati, pa naj bo za zdajle dovolj.

Če kdo misli, da je dopust na Silbi poceni, se spet moti. Prenočišče ni nič cenejše kot kje drugod, dobiš pa za enak denar manj. Tisti, ki so radi dobro postreženi, bodo na Silbi razočarani. Problem je že z vodo, ki je vedno zmanjkuje, vodovoda namreč nimajo. Edina voda je kapnica, poleti je hitro zmanjka in ne zadošča za porabo tistim, ki so vajeni vodnega izobilja v krajih iz katerih prihajajo. V zadnjih letih sicer skrbijo za dodatno oskrbo z vodo tako, da jo pripelje tanker Bokanjac in jo prečrpavajo v večje podzemne rezervoarje. Pri prečrpavanju pa voda na vseh koncih brizga iz poškodovanih cevi, zdaj sicer manj, ker je večina teh cevi položena pod zemljo.

Roba, ki jo lahko kupiš v trgovini je tudi dražja kot drugod. Prav vse je treba pripeljati iz Zadra, kar vse skupaj podraži, izbira je manjša, posebej je problematična hitro pokvarljiva roba. Lubenice, npr. so vsaj enkrat dražje kot v Zadru.

Ljudje, domačini, turistov nič kaj ne ljubijo. Gledajo jih kot nujno zlo. Prav jim pride samo denar, ki ga pustijo tam. Najraje bi videli, da bi jim denar kar po pošti poslali, sami pa bi ostali doma. Ker pa to ni mogoče, željno prežijo na goste, po možnosti tiste z devizami in ljubosumno ugotavljajo, da jih je sosedu uspelo dobiti več kot njim.

Zaradi povečanega števila ljudi v poletni sezoni je otok takrat še dodatno močno zasvinjan. Velike količine smeti ni mogoče sproti zadovoljivo odstranjevati, zato na zbirnih mestih močno smrdi, na njih se pasejo roji mrčesa, vran, galebov, miši in podgan. Os je včasih toliko, da si ne smeš dovoliti, da bi na prostem, na plaži ali na vrtu, karkoli pojedel. Takoj ko je hrana odkrita, jo napadejo roji os. Tu so tudi muhe, katerih nekoč na otoku ni bilo.

Zvečer ne moreš zaspati, ker je v hiši vroče kot v savni, malo se ohladi šele v jutranjih urah. Poleg tega pa te neutrudno in neubranljivo napadajo komarji, ki seveda boleče pikajo, pa bi bilo dovolj moteče že samo njihovo nadležno zzzzzzzavijanje.

Zadnja leta sicer ni več meduz, ki so dobesedno onemogočale plavanje, takrat si lahko šel previdno v vodo in skrbno izbiral naslednji korak in mesto, kjer boš malo počofotal. Namesto meduz pa je morje včasih polno nekakšnih pajčevin, štren in zelene vate ali volne, pa tudi cvetenje morja ni nobena redkost. Kljub povedanemu pa vseeno, če smo objektivni, moramo priznati, da je morje bistro kot malokje.

Otok sam je položen, nima raznolikosti, čez in čez je poraščen z gozdom, grmičjem in drugim rastlinjem, prevladuje pa bodičasta in trnova goščava, ki je popolnoma neprehodna.

V kraju in po otoku je prepovedan ves promet, tudi kolo. Po cel dan pa ti ropotajo in smrdijo traktorji s prikolicami, ki razvažajo najrazličnejše tovore. Razvažajo vse tisto, kar izkrcajo iz ladij in kar je treba prej ali slej odpeljati na smetišče. Tega pa je vsako leto več.

Otok je bil pred 20-30 leti še zelo zapuščen, ostalo je okrog 150 prebivalcev z visokim starostnim povprečjem. Zapuščene hiše so se podirale. Nato pa so se najprej počasi, nato pa vedno hitreje začeli gradbeni podvigi, in iz simpatičnega dalmatinskega sela, ki se je ponašalo z nekaterimi primerki značilne in zanimive arhitekture, je nastala ponesrečena kombinacija starih zgradb; te so večidel neustrezno obnovljene, in veliko večjega števila novih. Nove pa so samo izjemoma lepega videza in na pravem mestu. Večina je prav ostudnih.

Največkrat so ta betonska čuda zgrajena brez ali pa s patološko domišljijo. Neredko jih krasijo oboki, stebri, balkoni, nadstreški; vse to brez proporcev. Plod kičastih sanj investitorjev, katerim navadno zmanjkuje sredstev in moči za uresničenje svojih sanj. Te hiše so največkrat posnetek tistega, česar so investitorji vajeni v predmestjih krajih, kjer sicer živijo. Tako lahko že po zunanjosti uganeš, od kod prihaja investitor; ta iz Banata, drugi iz Bosne, nekomu je všeč alpski stil ali lovska koča, neredko pa je to prava ciganska baraka. Naj bo hiša revna ali bogata, težko najdeš tako, ki na vrtu ne bi imela posebnega oltarja. To je na različne umetelne načine zgrajeno ognjišče, na katerem naj bi se pekle jedi na žaru. Te kapelice so morda najbolj očiten znak poneumljenega okusa.

Nihče od graditeljev ne ve kakšna morajo biti okna in vrata, kakšen napušč, kritina, ograja. Najbrž res nihče ni hiše prekril z edino pravo kritino, to je s korci, nihče ne ve, kakšen je pravi omet, zato se najdejo nekakšni šprici, bavarski ometi in morda, kar je najslabše, kamniti fugirani zidovi. V prepričanju, da so zvesti tradiciji, zgradijo kamnit zid. Vendar kakšen? V ničemer podoben originalnim. Isti je samo kamen. Prav nič pa gradnja, vezivo, fuge, struktura, dimenzije in proporci. Pa še kamen je nemalokrat uvožen. Največkrat je to takoimenovani benkovački kamen, ta pa se ne uporablja samo za tlak, to bi še šlo, uporablja se tudi za oblogo, oziroma imitacijo kamnitih zidov, kot nekakšna kamnita tapeta. Tako so tudi obloženi številni stebriči ali ograje. Ograje so posebno poglavje. Nekoč je bilo največ na suho zloženih, najmanj meter debelih zidov različne višine. Ti so določali parcelo in vijugaste poti. Poleg suho zloženih ograj pa so bile tudi zidane. Te so bile ožje, debele 40-60 cm in redko nižje od 2 m. Tudi ti zidovi so bili pravi okras, vezivo je bila apnena malta, vanjo pogosto vmešana ilovnata zemlja, med kamenjem vgrajeni kosi razbite opeke, največkrat skromno ometani ali pa so bile fuge zametane in zaglajene.

V zadnjih dvajsetih letih pa so postali moderni betonski zidovi, pri teh se tekmuje, kateri bo tanjši. Začelo se je tako, da je na otok prišel stroj, ki se mu reče drobilica. To je nekaj ton težka mrcina, ki s svojim goltancem požira in drobi kamenje, od sebe pa spušča bolj ali manj fino mlet prah in pesek. Dokler tega stroja ni bilo, so vse gradivo za gradnjo pripeljali od drugod, tudi pesek. Zdaj pa ga lahko pridelamo kar na otoku! In so ga! Drobilica je pridno požirala kamenje, ki ga je na otoku vendar na pretek. Če je česa dovolj, je dovolj kamna. Vendar! Katerega kamna? Ne le kupov kamenja, ki so tu in tam odveč in napoto. Ne! Drobilica ni izbirala. Pridno je požirala tisti kamen, ki ji je bil najbližji. Za to so bile kot naročene kamnite ograje, tu jim rečejo mocire, ponekod tudi gromače. Drobilica se je lotila prekrasnih tisočletnih mocir, kakršnih ne zna zložiti nihče več in so nenadomestljive. Za njo pa so ostajali kupi belega peska in opustošen videz. Iz tega peska pa so nastajale nove ograje, ki, kakor sem že rekel, kar tekmujejo, katera bo tanjša. Nekatere imajo ‘lice’, to pomeni, da je na zunanji strani videti večinoma kamnit zid, ta pa je grajen s pomočjo opaža, zato kamni niso položeni skladno in smiselno, položeni so praviloma tako, da je ploščat kamen pokonci postavljen ob opaž, znotraj pa zasut z betonom. Tako nastane nekaj, kar nima prav nič skupnega s pravimi kamnitimi zidovi.

Kmalu je kamna ob potkah v selu zmanjkalo. Požrešna drobilica ga je šla iskat v okolico. Tako je v vseh smereh, ki vodijo iz sela podirala in požirala enega najlepših okrasov, kar jih je otok imel. Vse poti in parcele po otoku so bile obzidane s takimi ograjami, ki so tvorile mozaično mrežo koristi in smiselnosti, reda in lepote. Teh ograj je bilo na stotine kilometrov. Varovale so pred vetrom in ognjem. Nastajale so dejansko tisočletja. In te tisočletne zidove, ki jih kot celoto lahko primerjamo z monumentalnimi objekti starih kultur, ki so vse do prihoda socializma kljubovali tudi najhujšemu vetru, je brezobzirno načela drobilica, jih mlela v pesek, to nepogrešljivo sestavino betonske dobe. In beton je prodrl povsod. Redkokatera uličica še ni zbetonirana, zdaj se betonira celo antično lepa, z božjepotnimi kapelicami posejana pot do pokopališča.

Če bi za prejšnja obdobja lahko govorili o obdobjih piratstva, pastirstva, ribištva, poljedelstva, vinogradništva, pomorstva, bi za obdobje zadnjih desetletij, bolj kot obdobje turizma, lahko uporabili oznako obdobje drobilice.

V letu 1992 je bil dograjen nov pomol v pristanišču. Stari je bil zgrajen iz obdelanega kamna in je vse do tega leta služil za vse potrebe tukajšnjih ljudi. Kaj je bilo tako novega, tako drugačnega, da je bilo treba zgraditi še enkrat tako dolg in močno razširjen pomol, ob katerem pristajajo tudi trajekti in lahko izkrcajo avtomobile, seveda tudi kamione? Odveč je pripomniti, da je novi pomol, delali so ga dve leti, betonski, sodoben v vseh pogledih, pod vsem tem betonom pa je utopljen stari, zgrajen iz klesanega kamna.

Povedal sem, da je otok obraščen. Nekaj te rasti predstavlja hrast, ki mu rečejo crnika. Les je trd in težak, uporaben tudi kot najboljša drva. Prodajajo ga na vago. Vedno so ga sekali, vendar pretežno za lastne potrebe, tovorili so ga z oslički ali pa nalagali na obali na barke. Zdaj je drugače. Tu so motorke in že omenjeni traktorji in traktorčki s prikolicami, ki jih je mogoče uporabljati tudi v omrežju omenjenih ozkih otoških poti in potk. Drobilice in teh traktorčkov nič ne ustavi. Če je potka preozka, pregazijo ograjo. Posekajo brez presoje in brez namena in principov dobrega gospodarjenja z gozdom. Sečno dovoljenje je nepoznan pojem, meja in lastnina največkrat tudi. Posekamo, naložimo kar je debelejšega, tanjši les, tega je vsaj polovica, pa obleži kjer je padel. Gozdnim inšpektorjem pogled do tu ne seže. Saj še v mestih (Zadar) niso učinkoviti, pa bi bili tu. Zato se od teh uradnikov na otoku občasno pojavijo samo gostinski in davčni inšpektor, haska pa tudi od teh ni nobenega.

Tako sem razlagal prijatelju, medtem je nekajkrat zadremal, jaz pa kar naprej pripovedoval in morda še kar ne bi nehal, če me ne bi ta nenadoma prav neprijazno vprašal: Ja, zakaj pa potem ti hodiš na dopust ravno tja?

Zakaj? Zakaj, pravzaprav?

Nisem mu vedel odgovoriti. Vprašanje me je presenetilo in od takrat mi ne gre iz glave.

Mar naj rečem, da mi je všeč nedeljska maša z odličnim ženskim zborom in župnikom don Žarkom? No ja, že res, pa to najbrž ni tisto. Ali je to pisana družba stalnih ali občasnih prijateljev? Že mogoče, pa kaj, ko je med dopustniki navadno več tistih, ki ne vedo kaj in kam bi sami s sabo in se zato prisesajo na tiste, ki teh težav nimajo. Mi je pri srcu zato, ker ima ta otok presneto malo tistega, kar tako nujno potrebuje potrošniško pohabljeni duh? Tu ni še zvočnikov na vsakem vogalu, ni stojnic in druge vsiljive ponudbe, ki se ji ne bi bilo moč izogniti, elegantno večerno obleko bi morda lahko uporabil samo za morebitni maskenbal, ni teniških igrišč, kina in bara. Sicer našteto skuša najti svoj prostor tudi tukaj, vendar, zaenkrat še v skromnih in včasih zelo simpatičnih izvedbah, kot npr. peka palačink na promenadi v večernih urah.

Kronično zasvojeni potrošniki si sicer lajšajo neznosno pomanjkanje in si pomagajo z raznimi prenosnimi nadomestki iz plastike in druge sintetike. V ušesa si vtaknejo slušalke, ki jih obvarujejo pred tišino ali zvoki morja, vetra, ptic in predvsem neutrudne poletne godbe škržatov. Pripadniki te populacije se še na razne druge načine trudijo, da bi ne videli in slišali narave okrog sebe. S seboj si na dopust in plažo prinesejo v konzervah vse tisto, kar je mogoče v konzervi prinesti s seboj. Tu so dimi, kreme, spreji in dišave, ki jim preganjajo naravni duh otoka, tu so knjige in revije, ki jim pogled odmaknejo od narave, tu so umetne pijače, ki jih varujejo pred čaji iz otoških zelišč. Raje pojedo ribo iz konzerve, kot tisto, ki bi si jo ujeli in pripravili sami.

Ali naj rečem, da se rad družim z domačini, jih spoznavam, poslušam in se od njih učim modrosti in izročila davnih rodov? Jih skušam posnemati v veščinah poznavanja morja in morskega ter pomorskega življenja? Pravi domačini, teh danes skoraj ni več, so se privadili življenjskim okoliščinam, ki jih pogojuje odročna lega otoka. Med drugim je bila to tudi skrb za zdravje ali celo za golo preživetje, ali pa samo bolj razvite sposobnosti za reševanje vsakodnevnih nalog, ki jih je pred njih postavljalo življenje. Številne generacije prednikov so na potomce prenašale tudi sposobnost preživetja v razmerah, kjer ne najdeš za vsakim vogalom mojstra za to in ono, tako so sami postali mojstri za vse. Skoraj ni bilo hiše, ki bi ne premogla delavnice, ta pa je bila opremljena z orodjem za skoraj vse poklice.

Poleg opisane prilagojenosti otoškim razmeram pa domačini ne kažejo posledic izoliranega življenja. Nasprotno, čutiti je močan pridih svetovljanstva, ki je posledica stalnega stika z ostalim svetom, ne le Zadrom in ostalimi mesti na kopnini, temveč skoraj dobesedno z vsemi kontinenti. Še vedno je čutiti tovrstne stike številnih generacij nekdanjih in sedanjih pomorcev. Poleg razgledanosti in prilagojenosti naravnim danostim pa bi omenil še eno lastnost domačinov. To je njihova vzkipljivost. Pogosto se dve osebi, največkrat sem videl moške, brez posebnega razloga tako grdo sporečeta, da bi si ne mogel misliti, da se bosta lahko še kdaj srečala. Vse si zmečeta v obraz, staro in novo, resnično in izmišljeno, vsak čas pričakuješ vsaj obračun s pestmi. Vendar tega ni; morda že naslednji hip pozabita na dogodek in spet komaj čakata, kdaj si bosta lahko medsebojno pomagala.

Ali mi je všeč odročna lega otoka, ki pa je istočasno na sami sredozemski pomorski magistrali, ob večni nezačrtani poti, ki jo uporablja večina plovil in se otoka pogosto dotaknejo s krajšim ali daljšim postankom? Tega kozmopolitskega nadiha nima vsak od preje omenjenih otokov, ostale, zgoraj naštete značilnosti, pa gotovo niso omejene samo na Silbo?

Kaj je torej tisto?

Najbolj enostaven odgovor bi bil: Ker imamo tu svojo hišo, ki jo je kupil oče, lahko bi se reklo, zato, ker je hišo tu kupil že ded. Bila je to skromna in zapuščena hiša. Treba jo je bilo obnoviti. Pri tem je pazil, da jo je obnovil kolikor je le mogel brez nepotrebnih sprememb in sodobnih dodatkov. Obnovil je okna, vrata, streho, žlebove, cisterno, strope in pode. Tako kot je to bilo nekoč, ko so v njej živeli nekdanji prebivalci, ribiči in kmetje, pomorščaki ali vinogradniki. Brez elektrike, brez drugih inštalacij. Tako je naredil zato, ker je v taki obliki ta otok tudi spoznal. V petdesetih letih, ko je prvič prišel sem, drugačnih hiš ni bilo, elektriko je otok dobil šele v šestdesetih letih. Vzljubil je to čarobno drugačnost in neokrnjenost, lesene čolne, preprosto življenje domačinov. Tu se je takrat čas ustavil in otok za nekaj let ohranil v nespremenjeni obliki. Pripovedoval mi je o eni sami gostilnici, eni sami trgovini, ki je bila založena z najnujnejšim. Takrat ladje niso dovažale, traktorji pa ne razvažali vsega tega, brez česar danes ne znamo več živeti. Pijač niso dovažali, razen morda piva. V trgovini niso prodajali domačih pridelkov kot so olje, kis, vino, mleko, sir. Takrat ni nihče pogrešal neznanskih tovorov pijač in drugih izmišljotin v vsakovrstni embalaži. Ni bilo mesa, mesnih izdelkov, putra, jogurta. Bile pa so barve in laki, žeblji in žica, petrolejke in sveče, kaj vem kaj še vse takega, kar danes ne najdeš več v nobeni od šestih ali sedmih trgovin. Danes tudi posušenih polenovk, ki bi v šopu visele ob stelaži ni več, ni več bonbonov v steklenih kozarcih in tudi ne vencev bakarskih trajnih prest. Še danes pa pečejo domač kruh in ta je še danes skoraj ravno tako dober kot je bil takrat, ko ga je pekel še Bota. Kruh in nekaj čarovnije je še vedno ostalo in čarovnija bo tisto, kar me vleče na Silbo. Čarovnija, ki se je v veliki meri pritajila in je ni več tako lahko zaznati, povsem izginila pa ni in nikoli ne bo.

Moj oče ve povedati še nekaj, jaz pa mu vse bolj verjamem. Ta otok je bil po čarovniji znan že v tisti daljni preteklosti, ko so se zaznave te čarobnosti prenašale med ljudmi prek ljudskih pevcev. Veliko tega spomina je zabrisal napredek. Ohranjeno nam je še sporočilo, ki ga pripisujejo Homerju. Ta je, med drugim, vedel povedati o otoku na katerem živi kraljica Kirka. Ta je neznansko uživala, če je iz moškega naredila prašiča. Bolj ko je ta mislil, da mu ne more do živega, večje je bilo njeno zmagoslavje in zadovoljstvo nad narejeno škodo. Moj oče verjame, da se je ta čarovnica zabavala prav na tem otoku. Pravi, da ta čarovnica živi še danes, včasih jih je celo več naenkrat, njihova moč pa nič manjša, kot v Odisejevih časih. Stvari moraš samo znati videti, pa boš spoznal, da se ti navidezna bajka pokaže kot najbolj očitna resnica.

Potem, ko izda Kirkino skrivnost, nas popelje še na Grebene, tri nenaseljene skalne otočke, ki štrlijo iz morja. Pokaže nam, kje je nekoč pristal Odisej s svojimi tovariši, ko so se vračali iz Troje in blodili po takratnem Sredozemlju. Pelje nas v Polifemovo ovčjo stajo in nato v njegovo votlino, v kateri so opitemu Kiklopu z razžarjenim kolom izbili edino oko. Pokaže, kako so se preživeli pod ovčjimi trebuhi izmuznili ranjenemu velikanu, kako je ta za ladjo prevarantov, ki jih je vodil prevejani Nihče, zalučal težko skalo; zgrešila je le za las.

Od tu ni daleč do otoka, na katerem je tiste čase prebival Eol, gospodar vetrov. Ta je Odiseju podaril vrečo, v kateri so bili zaprti vsi vetrovi. Ko je Odisej zaspal, so nezaupljivi in zavistni mornarji, ne vedoč kaj je v njej, vrečo odvezali, vetrovi so ušli in viharji so jih neusmiljeno podili in onemogle prignali nazaj na Eolov otok, ki mu še danes rečejo Premuda.

Beseda premuda, kar je isto kot bermuda, označuje tisti del zemlje, kjer zemlja z vesoljem izmenjuje kozmično substanco, energijo, seme. Sama beseda naj bi v enotnem človeškem prajeziku pomenila posvečen kraj. Takih krajev je na svetu dvanajst in ponekod jih tamkajšnja ljudstva spoštujejo kot tabu. Tudi na Premudskem trikotniku so kozmične sile povzročale številne brodolome in skrivnostna izginotja. O tem pričajo mnoga najdišča razbitih ali celih amfor, v novejšem času pa je najbolj znan brodolom nemške križarke Niobe na južnem rtu za božič 1942 leta, na istem mestu je leta 1991 nasedel kit, ki je tam trohnel nekaj tednov. Znano je strmoglavljenje vojaškega lovca pri Pocukmarku leta 1958. V zaliv Zaniski je pred desetimi leti tok prinesel v Virskem morju utopljenega ribiča. Da o najmanj dveh razbitih jahtah vsako leto niti ne govorimo, kaj šele o posameznikih, ki tudi vsako leto, zlasti poleti, vsaj za krajši čas, izginejo neznanokam. Med njimi so zlasti taki tujci, ki se na čarovnijo požvižgajo in se ne menijo za staro modrost, ki jo podzavestno pozna ljudsko izročilo in veleva skrajno previdno uživanje otoških čarov.

Očeta je sicer zanimivo poslušati, nikoli ne vem ali sam verjame vse to kar nam pripoveduje, jaz vsega še ne verjamem, vseeno pa v njegovi razlagi najdem najboljši odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje:

Zakaj je nekaterim Silba všeč?

Peter Hawlina Lipica, 4. vinotoka 1993

Marinko

Rekao si, da bi rado pročitao moj inkriminirani tekst.

Ovaj tekst sam prije ljeta poslao Ronaldu Rasolu i mom bratiću Janezu Suhadolcu, profesoru na arhitekturi u Ljubljani. Ronald nije reagirao, a bratić je stvar direktno, bez da me pita, poslao u Delo i Vjesnik. U Delu je izišlo, a u Vjesniku, koliko znam, nije.

Iznenadila me je ideja da bi to moglo biti štampano u novinama i odmah sam predvidio i mogučnost pogrešnog razumjevanja osnovne ideje. A ta je traženje odgovora na jednostavno pitanje: Zašto neki vole Silbu?

Reakcije su bile mnogobrojne i zanimljive iznad očekivanja. Veliki broj ljudi rekao je da je tekst bio nekonvencionalan i, da je izazvao veči interes od svih turističko propagandnih članaka.

Takve reakcije su me uvjerile, da nisam nikome nanio štetu usprkos tvrdnjama nekih članova moje obitelji i nekih mojih prijatelja. Nisu, naime, manjkale uvrijeđene izjave da je u mojim očima sve negativno, da je u meni previše sarkazma. Neki su rekli da govorim istinu, neki su rekli, da je istina još mnogo gora, a neki su smatrali da istina ponekad toliko boli da o njoj bolje ne govoriti.

Čuo sam i to, da je lokalna vlast moje razmišljanje osudila. Mislim da mogu shvatiti njezino nezadovoljstvo. Mogu zamisliti kakve sve probleme ti ljudi sa skromnim sretstvima dosta uspješno rješavaju. Nisu krivi, ni oni, niti bivša lokalna vlast. (Koliko je meni poznato, ta se vlast u Silbi niti nije mjenjala.)

Nisu se samo na Silbi osječale posljedice sistema u kojem smo svi živjeli nekoliko decenija. Negativne posledice tog sistema mnogo su očitije u drugim mjestima i područjima. U svojim razmišljanjima govorim o Silbi, ali isto bi se moglo reči u mnogo većoj mjeri za mnoga druga mjesta. Imao sam prilike dosta putovati po gotovo svim državama Europe, a bio sam i u Aziji, Africi i Americi. Tako sam imao priliku uočiti iz prve ruke a ne kroz medije i dobre i slabe strane tzv. “napretka”. Primjera ima stvarno mnogo. Jedan od poznatijih je primjer Saint Tropeza, kojeg su iz malog šarmantnog ribarskog mjesta pretvorili u konfekcijsko turističko središte na što je ovih dana na dirljiv način ukazala Brigitte Bardot. Poznat je primjer Zillertal u Austriji i još dosta drugih, ima ih u Sloveniji, ima ih u opčini Škofja Loka, gdje trenutno sjedim na županskom prjestolju.

Za SVE ono, što se na Silbi dogodilo a loše je po Silbu, kriv je isključivo sustav. Stanovnici Silbe nisu mogli tijek tadašnjeg života mjenjati. To je bio mentalitet epohe, koja se ne obazire na prirodne, socialne, populacijske, nacionalne, antropološke, povijesne prepreke. Taj mentalitet ruši sve što mu stane na put. Stoga se ne slažem s izjavom da su Silbljani došljake prihvatili. Tu nisu imali mogučnost izbora. Niti na Silbi, niti u Saint Tropezu i Škofji Loki. Oni su ih MORALI prihvatiti.

Istina je, da sam uvijek imao osječaj da sam primljen sa simpatijom, da je pogled otvoren i osmjeh na licu iskren. To ne mijenja činjenicu, da bi Silbljani i njima nepoželjnog stranca morali prihvatiti. Nema dakle danas smisla o tome govoriti. Sa simpatijom i ljubavlju ili bez nje, na to se tada nije moglo utjecati. Na tom mišljenju zasniva se i jedina mudrost koja mi je ostala u sjećanju nakon emisije “Silba – otok mudrosti” a izrekao je je tvoj stric dr. Ante Gašparov.

Prije svakog razmišljanja o tome šta je za Silbu dobro, trebalo bi pošteno razmisliti i odgovoriti na pitanje: Tko je Silbljanin? Koliko ih ima? Koliko ih je pravih?. Onih, koji opravdano mogu reći: Mi smo ti koji su vas primili.

Iz tog razmišljanja moguće je osjetiti da vjerujem, da je takozvana turistička obnova Silbi nanijela više štete nego koristi. Tako mislim ja, ali službeno mišljenje je drugačije. Svi ćemo široko otvorenih očiju gledati u turizam. Tu leži razlog konflikta izmedju turističke privrede i zarade s jedne strane i želje za očuvanjem prirode, kulturnog identiteta i zaštičenom parku s druge strane.

Silba nije ostala, ukoliko je uopće ostala park, zbog društva. Ostala je zbog objektivnih čimbenika kao što su njezini kapaciteti: površinski, prometni, obalni, lučki, vodeni, itd. Ti kapaciteti su ograničeni, bili su takvi i ostat će takvi i u budućnosti. To je silbanjska činjenica, sreća ili nesreća. Kako za koga. Nesreća za onoga koji je gladan masovne turističke zarade, a za onoga, koji ima osječaj za prirodu to je sretna okolnost. Ljude, masu ne usmjerava toliko taj osječaj za prirodu. Masa se ravna po tržišnim zakonima ponude i potražnje, propagande i marketinga. Mi u tome nismo konkurentni sa Španjolskom, Italijom, Grčkom, Turskom i Austrijom.

Još se sjećam sastanka pre dvije ili tri godine kod Tonija u Fregadonu. U biti se postavljalo temeljno pitanje: Što je dobro za Silbu? I možda još: Što želimo? i Što možemo? Poslje dva, tri sata razišli smo se, a da nitko od nekih dvadesetak ljudi nije dao odlučan, hrabar i jasan odgovor. Bojim se, da takvog odgovora nitko niti ne želi dati.

Ali bez takvog odgovora ništa se ne može promjeniti. Pa onda, ako smo time zadovoljni, u redu. Ali ako nismo, tako sam uvjeren, spasa neće biti i dalje ćemo trpjeti sve ono što nam se u takvom sistemu ne svidja kao i što prevareni muž zatvara oči pred činjenicom, da ga žena vara, tako i mi ne želimo prihvatiti pravo stanje stvari.

Ljudi su obično iznendađeni kad ustanove da ne znaju šta hoće. Pojedinac, porodica, mala grupa ponekad, ali rijetko zna šta hoće, mjesna zajednica vrlo rijetko i to samo za pojedine projekte, kolektiv obično ne zna, opčina ne zna nikad, država još manje. Deklarirana promišljena strategija, ako postoji, nije nikad volja naroda pa čak i u slučaju, da je ta izglasana na referendumu.

Tako je i u našem slučaju. Na Silbi su se ljudi već mnogo puta pitali da li žele turizam. I sigurno su brzo našli odgovore. Ali u odgovorima su sadržane sve nijanse od odlučnog NE pa do strasnog DA. Zavisi od toga koga pitaš. Ako pitaš one koji od toga pune blagajne, a to su gostionice, trgovine, iznajmljivači soba i još nekoliko sličnih, ti će, naravno, reći DA. Skoro svi drugi kažu NE. Ako bi mogli sve svrstati samo u te dvije suprotne kategorije bila bi interesantna analiza po kriteriju tko je pravi Silbljan. Skoro po pravilu su u kategoriji DA Nesilbljani, a u kategoriji NE su Silbljani.

Ako bi sada prvo pitanje: Šta hočemo? postavio malo drugačije: Što hočemo Silbljani? kakav bih odgovor dobio? Ja sam uvjeren da bi taj bio otprilike: Takvog turizma i takve poludjele građe NEĆEMO!

Ali, to je vječna činjenica, pravi glas naroda se nikad ne čuje. Ali se uvijek čuje glas jakog. Taj, koji ima šoldi, mnogo šoldi, kapital i možda još mafijske metode, koje na kraju krajeva ne prežu niti od upotrebe oružja. Mi govorimo, da živimo u suvremenom društvu, u pravnoj državi, da se gornje na nas ne odnosi. Tako govorimo i pravimo se da ne vidimo da nije tako.

Ovo sada već možda dobiva previše pesimističan ton. Stvar nije tragična, još manje katastrofalna. Sve je isto. Tako je bilo, tako je i tako bude. To je najljepše do sada rekao Krleža.

Stoga nema smisla da netko ozbiljno razmišlja o onome što je, s moje strane nehotice, objavilo Delo. To je, u svakom slučaju, bila za Silbu propaganda, a to je baš ono što Silbi i pravim Silbljanima ne koristi. Koristi onima koji na Silbi prave posao. A ti, kako sam več rekao Silbljani nisu. Koristi dakle vlasti. Pa me zbog toga čudi da je baš vlast ona koja moj tekst osuđuje.

Ta vlast možda i ne zna da ona služi Nesilbljanima, mada je to skoro nemoguće. U svakom slučaju ta vlast, isto kao nijedna druga, nema snage, da mjenja tijek života i događaja koje determinira državni sistem. Ja sam pisao o nekim posljedicama bivšeg sistema, za novog čemo tek vidjeti što hoče, što zna i što može.

Marinko, dosta. I previše. Htio sam samo slati obećano uz kratak komentar pa je nastala nova priča. Nova i nedovršena. Kao i prva. Spreman sam na konfrontaciju mišljenja i stavova. Ali uz preduvjet da svaki od sugovornika tekst pročita i razumije. Moje, barem deset let staro geslo je:

SILBA BO DOBRA, DOKLER BO SLABA

—————————————————————————————————————————————-
Peter Hawlina                                                                                                           Lipica, 17.11.1994
Lipica 7, Šk. Loka

Ivo Maras
Silba

Barba Ivo

Danes sem, z več kot enotedensko zamudo, dobil prvo letošnjo pošiljko belega in rdečega vipavca, vina, v katerega sem se zaljubil že pred več kot petindvajsetimi leti. Od takrat sem zvest svojemu dobavitelju, Košuti iz Šempasa.

Natočil sem si nekaj glažkov in se spraševal ali mi pomeni letošnje toliko, kot mi je lansko, predlansko, in vsi pred tem. Odgovora ne vem natančno, ne vem niti, ali je mlado vino kaj vplivalo na to, da sem se spomnil obljube, ki sem Vam jo dal pred dvema tednoma.

Pri Sv. Marku sva se srečala. Najprej je bilo nekaj običajne zadrege, brž pa ste to zadrego srečanj starih znancev po daljšem presledku zavestno ali pa spontano premagali s tem, da ste izrazili interes za seznanjanje z mojim razmišljanjem o Silbi.

Po kratkem razgovoru sem Vam obljubil, da Vam bom želeno poslal in danes obljubo izpolnjujem. Pošiljam Vam tisto, kar sem pisal pred dvema letoma, tisto, kar sem pisal lani, pa še tisto, kar sem napisal letos. Vi ste edini, ki ima dosedanji komplet. V Delu je bilo objavljeno nekoliko skrajšano in spremenjeno prvo besedilo, zraven je spremno pismo dvema Silbanoma, Ronaldu in leto kasneje Marinku, dodajam nekoliko nepotrebno razmišljanje ob fenomenu Rigelnik. Za primerjavo razmišljanja o Silbi pa prilagam za celovito razumevanje zelo pomembno pisanje o kraju kjer živim, o Škofji Loki. To je letos izšlo v časopisu Lipov list.

Zavedam se, da sem se z razkrivanjem svojega intimnega razmišljanja o Silbi in Silbanih spustil v precejšnje tveganje, da namesto poglabljanja prijateljskih odnosov s številnimi dolgoletnimi dragimi in dragocenimi znanci in prijatelji vnesem v dosedanje, občasno intenzivnejše, povezovalno razmerje moteč in razdiralen odnos. Tak odziv pa pričakujem samo pri tistih posameznikih, ki mojih misli ne želijo sprejeti v dojemanju celotnega sporočila in podobe, ki jo to razmišljanje želi podati, takih, ki bi v iztrganih citatih želeli najti dokaz o mojem podcenjevalnem ali celo zaničljivem mnenju o obravnavani tematiki.

Ravno tako sem prepričan, da je v vsakem času, ne samo in ravno dandanes in tukaj, najlaže na stvari gledati skozi optiko naučenih stereotipov in poenostavljanj in v iztrganih citatih iskati dokaze za trenutno aktualne dnevno politične, oportunistično naravnane cilje, male zmage, katerih neposredni učinek je materialna korist, vedno kratkoročna in pičla, največkrat pa dolgoročno škodljiva posameznikom in skupnosti.

Ne bom se, morda res pod vplivom vipavca, spuščal v nadaljnja razglabljanja o kozmično nepomembnih stvareh. Vem, da si s tem pisanjem ne bom pridobil naslova častnega meščana Silbe, prej bom zaradi vsega tega izobčen. Vam in Vaši presoji tudi prepuščam odločitev o tem ali je smiselno moje misli posredovati še komu drugemu. Vseeno mi je ob temle pisanju Silba spet malo bližje, bližji ste mi Vi, ki ste me posedli za stol in vsi Vaši someščani, tudi tisti, ki se v mojem razmišljanju zagledajo v njim neljubi podobi. Ob tem sem si spet zaželel srečanja z Vami in drugimi prebivalci meni tako dragega kotička na našem planetu.

Nemara je malo preuranjeno, da Vam in vsem drugim nesmrtnim Silbanom, voščim blagoslovljen Božič in veliko zdravja, sreče in dobre volje. Morda se v prazničnih dneh celo vidimo in trčimo z dalmatincem, ne z vipavcem, štajercem ali šampanjcem, na vse lepo, kar bi si nekateri med nami morda celo zaslužili.

Zdravi bili!

Smo ali nismo

Prolog I.

Pred leti so sprožili modri Benečani misel, da bi se postavil še en most, ki bi služil potnikom in vozovom. Vendar se je to opustilo, ker so mestni očetje vsled mnogih opominov sprevideli, da bi potem Benetke veliko izgubile na svoji čarobnosti in znamenitosti.

Kako so pač Benečani zijali – bolj nevedni so morda celo mislili, da je sam hudi duh prišel iz pekla – ko je leta 1901 neki Amerikanec kot prvi po širokem Markovem trgu z biciklom nekoliko časa ponosno semtertja vozil. Seveda se je prebrisani policiji kmalu posrečilo, se tega čarovnega moža polastiti. Pobasali so ga z biciklom vred v gondolo ter se zibali ž njim ponosno po velikem kanalu v rotovž, kjer je “slavni” Amerikanec za svoj slavovod moral plačati 25 lir kazni. Misliti si moremo, da je bil pri tej priložnosti veliki Markov trg ves poln različnega občinstva. Smešno je – seveda za nas – bilo pa je resnično.

F. Mulec, Koledar Družbe Sv. Mohorja iz leta 1911

Prolog II.

Primer o katerem govori prvi prolog je že davno utonil v pozabo. Prav gotovo pa se vsi še spominjate naslednjega:

28. maja 1987 je na Rdečem trgu v Moskvi s svojim športnim letalom Cessna pristal Nemec Mathias Rust.

Spomnimo se še nekaterih podrobnosti: M. Rust je preletel rusko mejo in najbrž najbolj varovani del sveta (7000 radarjev, 1300 prestreznih lovcev, 10000 protiletalskih topov) do Moskve. Imel je srečo, da ga niso sestrelili, kot so to storili nemalokrat. Seveda so ga takoj aretirali, ga obsodili nezakonitega prihoda v SZ, nevarnega huliganskega obnašanja in kršitve mednarodnih letalskih pravil. Odletel je celotni sovjetski obrambni vrh; odstopiti je moral obrambni minister, razrešen je bil poveljnik protiletalske obrambe. Rusta so obsodili na 4 leta zaporne kazni, ga po 15 mesecih predčasno izpustili in izgnali. V domovini je nekaj časa užival veliko pozornost in simpatije, leta 1992 pa se je spet znašel v zaporu, ker se je izkazalo, da ni najbolj stabilna oseba. Ušpičil je več neumnosti, med drugim je v neki bolnici skušal z nožem umoriti bolniško sestro, ki mu ni hotela vračati ljubezni.

Podobnih primerov bi se še našlo, v to kategorijo morda sodi tudi pristanek nekega gumpca z ukradenim helikopterjem pred Belo hišo v Washingtonu leta 1974 ali prelet nekega drugega genija skozi 15 m širok Slavolok zmage z letalom, ki ima razpon kril 11 m in pristanek na Elizejskih poljanah. Preselimo se k našemu primeru, ki na naslednji strani zaradi glavnega protagonista nosi naslov:

Noblesse oblige

V petek, 15.7.94, malo pred šesto zvečer je na otoku Silba pristal trajekt Nehaj. Poleg potnikov sta na pomol zapeljala tudi dva avtomobila, Land Rover in Golf, oba s slovensko registracijo.

Za nepoučene je gornji odstavek nerazumljivo dolgočasen. Raymond Queneau bi ga lahko uporabil kot izhodišče za Vaje v slogu.

Malo bolj poučene ta informacija močno začudi. Vedo namreč, da se na Silbi z avtom skoraj nikamor ne pride, za povrh pa za prometno abstinenco dodatno skrbi še nekakšen odlok o prepovedi prometa. Če bi se kdo potrudil poiskati omenjeni odlok, bi iz njega najbrž izvedel, da se na otoku praviloma ne sme uporabljati nobenih prometnih sredstev, niti bicikla.

Tisti, ki razmere dobro poznajo pa vedo, da odloka niti ne bi bilo treba. Zadostuje zdrava pamet. Otok ima to srečno okoliščino, da na njem najbrž nikoli ne bodo nastale razmere, ki bi bistveno vplivale na spremembo prometnih navad in režima.

Če je po tem uvodu kdo pomislil, da na otoku zares ni prometa, se je uštel. Saj je otok obljuden. Na njem živi 150 do 200 stalnih prebivalcev z vsemi navadami in potrebami današnje dobe, poleti pa se nabere še kakih 1000 turistov. Večino robe, ki jo ta populacija potrebuje, se znosi ali zvozi z ročnimi vozički. Večje količine robe, ki jo vsak dan izkrcajo v glavnem iz zadarske ladje pa razvozijo motorizirana vozila. To so traktorji in traktorčki s prikolicami.

Po istem, za promet nemogočem omrežju potk, vsak dan vozi vsaj ducat traktorjev!? Če je bilo sprva mišljeno, da bodo služili samo za najbolj nujne potrebe, je danes opaziti nekaj težko opravičljivih izjem. Ne uporablja se jih samo za prevoz iz pristanišča do trgovine in potem za odvoz vsega pripeljanega na smetišče. Na nepojasnjen način so dovoljenje za uporabo dobili tudi številni posamezniki, ki s temi vozili prevažajo enako robo, kot jo vsi ostali znosijo ali zvozijo ročno.

Občasno se iz trajekta na pomol prestavi tudi težje vozilo, nemalokrat je to težji kamion. Ti res ostanejo na pomolu le do naslednjega trajekta, potem ko so svoj tovor pustili na otoku, ali pa so ga napolnili z robo, ki jo premore otok, to so skoraj izključno drva.

Še bolj poredko se zgodi, zgodi se pa vendarle, da se na otoku znajde še kaj hujšega od kamiona. Po naključju se je to zgodilo ponovno ravno v času v uvodu omenjenega dogodka. Na otoku so namreč ugotovili, da smeti niso odložene povsem v skladu z najnovejšimi dognanji tehnike odlaganja smeti. Za poseg na smetišču je potreben buldožer!

Na otok, kjer ni dovoljeno otroško kolo izkrcajo buldožer, nakladalec in še kamion. Do smetišča je približno dva kilometra in ker do tja ni primerno široke poti, si jo težka mrcina sama utre kar počez ob obali. Pri tem pod seboj pomendra vse tisto, kar se ji znajde na poti. Poruši kamnite ograje, ki ločujejo pred stoletji obdelane parcele, mendra grmičevje, drobi štrleče skale, pusti globoke kolesnice na peščenih odsekih vse do smetišča, kjer opravi svoje delo in se po isti poti vrne na pomol in ladjo. Za seboj pusti trajno sled, rano, ki je narava v desetletjih ne bo mogla zaceliti.

Vse to opisovanje prometnih razmer je namenjeno tistim, ki otoka ne poznajo, tistim, ki živijo v krajih, ki so se prometu že davno pustili premagati in kjer promet določa življenje, ne pa obratno. Po tem pojasnilu se lahko spet vrnemo k uvodnemu sporočilu.

Izkrcala sta se dva avtomobila. Izkrcanje je sicer skregano s konceptom življenja na otoku, ni pa prepovedano. Enako nesmiselno bi se bilo z avtom pojaviti sredi Benetk. Iz neznanega razloga se vozili še isti dan popeljeta po dveh, treh poteh po selu.

Če s samim izkrcanjem še ni bil prekršen otoški tabu, pa je s tem bil. V tem svetu in v teh okoliščinah to ni več manjši prometni prekršek, ki bi ga celo policaj lahko spregledal. Dejanje dobi prav nepredstavljive razsežnosti, naenkrat je očitno, da gre za nezaslišano in svetoskrunsko predrznost, ki prebivalce razburi vsaj toliko, kot bi jih najbolj nagnusno skrunjenje templja. Tolikšne pozornosti ni izzvala še nobena druga senzacija. Vsi govore samo o tem. V trenutku je pozabljen krvavi pretep dveh nevzgojenih psov. Ta pasji ravs je malo prej izzval stroge komentarje številnih na ladjo čakajočih zdolgočasenih radovednežev in intervencijo istega policaja, ki je kasneje pristopil k voziloma in voznikoma dajal neka navodila.

Take reakcije nikoli ni povzročila podražitev kruha, redukcija električnega toka, morda se še za zrušenje Masleničkog mosta ljudje niso zmenili toliko, kot za najnovejši slovenski greh. V trenutku postane nepomembna novica, da iz Reke ni odpeljal gliser z nekaj nad sto potniki in so ti s šesturno zamudo pripluli s turistično lesenjačo.

Zakaj neki toliko pozornosti? Na pomolu skoraj ne mine dan brez vsaj enega parkiranega vozila. Tudi po selu so se tu in tam že vozili.

Vozili sta imeli registracijo LJ-….. . Zvečine so bila doslej videna vozila z registracijami ZD, RI, PU in podobnimi. Teh smo bili vajeni. Ne spominjam se vozil iz drugih držav, spominjam pa se motociklov iz Italije in Nemčije. Vsega tega navadno ni nihče opazil, z izjemo kakega prenapeteža, ki je začutil potrebo in dolžnost slediti zapovedi otoka in neosveščenemu prišleku razložiti vse tisto, kar na nastali situaciji prav nič več ne spremeni in je zato povsem odveč. Tudi brez poduka je vsak izgubljenec hitro sprevidel zablodo in jo, takoj ko je bilo mogoče, popravil s svojim odhodom. Ravno v dejstvu, da gre za vozili iz Slovenije bi, po mojem mnenju lahko iskali pojasnilo za nenavadno razburjenje. Prepričan sem, da bi vozila z oznako I, A, D najbrž vzbudila le manjšo pozornost. Reakcijo na SLO bi verjetno presegla samo še YU (če se ta še vedno uporablja v Srbiji). Na dan so pridrli mnogi potlačeni očitki na račun zahodnih sosedov. Eden od nenajvplivnejših domačinov je ugotovil, da navedeni primer kar prav pride, da se pospravi z vsemi Slovenci na otoku. Enkrat za zmeraj! Da je ta misel prišla iz njegovih ust morda ni naključje, njegova skrb je namreč čistoča in odvoz smeti.

Še z marsičem bi lahko poskušal razložiti burno reakcijo, te namreč nikakor ne smemo iskati v morebitni preveliki enoličnosti življenja v malem kraju, kjer bi ljudje željno čakali na nevsakdanje dogodke. Nekaj je tudi tega in pa priložnosti za prodajanje lastne pameti in zgražanjem nad drugimi, ob tem pa se malo zastre lastne grehe. Resnični razlog je nezadovoljstvo! Nezadovoljstvo nad razmerami, nad standardom, politiko, vodstvom, brezpravjem, nad vse bolj uveljavljajočo se brezobzirno pravico močnejšega, nad navidezno razliko med kakovostjo življenja na Hrvaškem in Sloveniji, predvsem pa v nezadovoljstvu nad tem, da morajo biti vsa ta in še druga nezadovoljstva potlačena in pritajena. Posamezniki in skupine jih ne smejo pokazati. Zakon džungle je neusmiljen in jim je tesno zaprl usta. Nemo spremljajo vsakršno nasilje in kriminal in si pred njim zatiskajo oči. Ne smejo videti, kako se jim posredno ali neposredno krade njihova lastnina in jih postavlja v vse bolj neenak položaj. Ne smejo reagirati niti takrat, ko jim pred nosom posekajo njihov gozd ali v gradbeni pesek zmeljejo kamenje z njihove ograje.

Kot naročen se v tej situaciji pojavi dogodek, ki ga lahko brez bojazni komentirajo in najstrožje obsodijo, s tem pa dajo duška pritajenemu nezadovoljstvu. In tega se poslužijo celo inteligentnejši predstavniki te populacije v naravnost osupljivi meri. Najbolj linču naklonjeni posamezniki bi zadevo najraje vzeli v svoje roke, avtomobila in vse potnike z njimi bi preprosto vrgli v morje.

Vaje v slogu še niso končane. Če bi na stvar gledali kot na prometni prekršek, bi s storilcem opravil policaj. Tako v takih primerih delajo povsod po svetu. Raznesla pa se je vest, da storilec pravzaprav ni napravil prekrška. Hrvaške oblasti iz Zagreba naj bi policaja vnaprej obvestile, da je prišleku dovoljeno izkrcanje in celo vožnja po otoku. Policaj obiskovalca pričaka, od daleč ni videti, da bi vodil kakršenkoli postopek, bolj je videti, da voznikoma daje nekakšna navodila. Bilo je še nekaj govoric in ugibanj, ena od nepreverjenih je bila vest, da naj bi človek prišel z avtomobilom zato, da bi lahko odpeljal čoln, ki ga je tu kupil. Če torej prišlek ni naredil niti prometnega prekrška, bi lahko krivdo za razburjenje pripisali tistemu, ki je dovolil nepotrebno izjemo.

Po vsem povedanem najbrž že slutite, da prišlek ni nepomembna oseba, če ga kar z dvema avtomobiloma pripeljejo na otok, ki ga pred podobnimi pregrehami sicer varuje odlok, še bolj pa otoški tabu. Slutnja vas ne vara, prišlek je sam predsednik Državnega zbora Republike Slovenije, Herman Rigelnik.

Vaje v slogu se s tem lahko šele zares začnejo. Jaz jih končujem.

Peter Hawlina, Lipica pri Škofji Loki 18. 7. 1994

Obrambni stolp

Silba ima svoj grb. V štirih poljih so simbolično prisotne štiri otoške značilnosti oz. znamenitosti. Sveti Jožef je upodobljen v spomin na odkup otoka, kar se je zgodilo na praznik sv. Jožefa leta 1852. Krona spominja na navado, da so vsako leto od Božiča do sv. Treh kraljev izvolili ‘otoškega kralja’. Ta je v teh dneh razsojal v manjših spornih zadevah. Trije obrambni stolpi so menda nekoč služili za obrambo pred napadalci, jadrnica pa simbolizira nekdanjo močno silbensko brodovje.

Za zdaj se zadržimo samo pri obrambnih stolpih. Po izročilu naj bi bili trije. Ostal je samo temelj enega od njih.

Za primerjavo si lahko ogledamo dobro ohranjen in v zadnjem času že tudi dokaj dokončno restavriran stolp kakršen je zagotovo bil tudi silbenski dokler je še stal.

 Stolp ima tri etaže in teraso. Vhod je še vedno možen samo po posebej stoječih stopnicah prek dvižnega mostu.

Na seji Društva za zaštitu prirode je bil podan predlog, da se stolp rekonstruira.

Chess Tournament Don Petar Tunjić

	Second Chess Tournament Don Petar Tunjić – Silba, 7. 8. 2010
		1	2	3	4	5	6	7	Points	Placement
1	Peter Ganovsky	X	1	1	1	0	0	1	4	2
2	Jan Sihelsky	0	X	0	0	0	0	0	0	5
3	Karol Svetlik	0	1	X	0	0	0	0	1	4
4	Ante Jurjević	0	1	1	X	0	1	1	4	2
5	Martin Hawlina	1	1	1	1	X	1	1	6	1
6	Goran Cindrić	1	1	1	0	0	X	1	4	2
7	Ivor Herceg	0	1	1	0	0	0	X	2	3