Domača kača

Znano je kakšne težave imamo v času dopusta s hišnimi ljubljenci. Sami ne morejo ostati doma. Varuha ni lahko najti. Naj se poleg vse druge prtljage obložimo še s kletko?

Pri naši hiši smo imeli že skoraj vse domače živali: mačke, pse, ovco, koze, race, gosi, kokoši, ponija, osle, zlato ribico, kunca. Vseh nismo jemali s seboj na dopust. Psa in kokoši pa smo že.

Kokoši so bile tiste male, rečejo jim tudi cvergeljni ali tudi turške putke. Posebej lepi so petelini, ki so kljub majhnosti srboritejši od velikih in se jim morajo veliki vedno umakniti. Putke so ljubke. Znajo tudi letati. Zlahka poleti v krošnjo drevesa ali na streho. Pridno nesejo jajčka in ko jih je v gnezdu toliko, da jih ne more več vseh pokriti, začne kokati. Po nekaj tednih gnezdenja se zvalijo piški. Približno pol je petelinov. Znano pa je, da je za vse putke dovolj en sam petelin. Eden si torej pridobi prvenstvo in vsi ostali morajo prvenstvo priznati. Ti so tudi prvi na vrsti, kadar pride na jedilnik pečen piščanec.

Jatico kakih sedmih putk s petelinom smo torej prinesli na Silbo. Prav dobro so se počutile. Pasle so se okrog hiše in spretno lovile kobilice. Več kot dveh skokov ni naredila skoraj nobena. Samo čez petelina se je pritoževal sosed, Italijan. Pregodaj je prepeval in ga budil iz spanca. V šali je vpil: lo amazzo. Da mi un sasso!

Tudi jajca so nesla. Gnezda niso prav skrbno izbirala in tako so jajčka obležala kar na dvorišču ali kje na vrtu. Zgodil pa se je, da je jajce naenkrat izginilo. Pred nekaj minutami je še bilo in nihče od domačih ga ni pobral.

Kmalu je bil tat odkrit. Jajčka je žrl gož. Po dva do tri gože imamo vedno kje na vrtu. Bolj poredko jih vidimo. Koristni so zlasti zato, ker uničujejo miši. Menda praznijo celo podganja gnezda.

Jajčkov pa gožu vseeno nismo privoščili. Putkam smo zato pripravili kurnik v krošnji crnike kake dva metra visoko. Kmalu so tam gnezdile in začele valiti. Po nekaj dneh pa so začela jajčka zmanjkovati tudi iz gnezda. Izkazalo se je, da gožu ni bilo težko priti do gnezda in goltati jajčka. Odločili smo se, da bomo imeli goža pod kontrolo vsaj tako dolgo, dokler se piški ne izležejo. Njegov dom je postala plastična posoda s pokrovom. Očitno se je kar dobro počutil. Hranili smo ga. Otroci se ga niso bali. Vsi so ga ovijali okrog rok, vratu, pasu. Samo gospodinja se ga ni nikoli dotaknila. Včasih smo ga vzeli s seboj tudi v mesto ali v pristanišče. Ker smo pogosto igrali na pomolu, si ga je Miha včasih ovil okrog saksofona. Adolf je mirno poziral na saksofonu mnogim opazovalcem in snemalcem.

Pripravili smo še varietejsko točko. Miha se je oblekel v fakirja. Sedel je pred košaro in začel s piščaljo vabiti kačo. Najprej smo v košaro zvili kači podobno vrv in jo navezali na tenak laks, tega pa prek veje napeljali nekaj metrov stran. Ob igranju na piščal, je nekdo od strani začel vleči in popuščati laks in iz košare se je začela vzpenjati vrv in nihati kot prava kača. Ko so vsi videli, da gre za lažno kačo, so bili gledalci nekoliko razočarani. Točko smo vseeno ponovili. Tokrat se je iz košare začel plaziti gož. Hitro je bil zunaj in začel vijugati proti občinstvu. Nihče ga ni čakal. Vsi so vstali od miz in se umaknili na varno dokler nismo Adolfa spet spravili v košaro.

Morda bi točko še kdaj ponovili, nekdo je predlagal, da bi šli z njim kar na turnejo po otokih in obali. Predlog ni bil uresničen. Bili smo neprevidni. Plastične posode z Adolfom nekoč nismo pravočasno umaknili v senco. Tolikšne vročine ni prenesel. Epizoda z domačo kačo je bila s tem končana.

Peter Hawlina, 2010