Društvo za zaštitu prirode

Društvo je imelo letos (14. 8. 2010) sejo. Predsednik Braco Babić je poročal o opravljenih in načrtovanih dejavnostih. Od zadnjih je omenil sodelovanje pri dveh razstavah. Prva je bila razstava slik kamnitih zidov – mocir Miklavža Doboviška,

druga fotografska razstava silbenskih motivov Vedrana Penge.

Med predlogi so bili tudi moji. Predvsem pričakujem spletno prisotnost Društva z vsemi važnejšimi sestavinami in sprotno obveščanje članov in zainteresiranih nečlanov o aktualnostih po elektronski pošti. Omenil sem tudi razmišljanje manjše skupine Slovencev, ki verjame, da bi bilo vredno rekostruirati nekdanji obrambni stolp. Če bi društvo poskrbelo za uradne postopke in dovoljenja, bi slovenska sekcija pripravila strokovni predlog in skrb za zbiranje finančne podpore.

Predsednik je oba predloga načelno podprl, saj menda nista nova. Za spletno predstavitev in odpiranje spiska naslovnikov za elektronsko obveščanje se že išče volonterski izvajalec, za rekonstrukcijo stolpa pa bo dostavil skice, ki so bile v ta namen pripravljene pred leti.

Med večjimi spremembami, ki postajajo vse bolj konkretne, je bil omenjen načrtovani vodovod. Prisotni so predvsem izražali zaskrbljenost za ustrezno ureditev kanalizacije. Pogrešal sem načelno zavračanje še ene drastične spremembe – izboljšave, kakršna je Silbi tuja, nepotrebna in odpira pogoje za cel kup novih ‘izboljšav’.

Anketa

Vročina je popustila

Občasno pade tudi kakšen manjši ali večji dež. Da to prija rastlinju, se lepo vidi na razšopirjenih bučkah, ki končno kažejo tudi sad. To bo nabolj zanimalo Ano.

Malo bolj od blizu.

In še bliže.

Ti dve lubenici pa bosta bolj zanimali Ceneta.

Vreme pa je postao zelo primerno za delo na prostem. Nekaj rezultatov kaže spremenjen pogled na grobljo, kamor se je preselilo tudi kamenje iz vhoda v podzemlje.Včeraj še nebeško, danes prav pusto.

Silbenski grafiti

Ko sem se letos (2010) avgusta sprehodil prek otoka Škarda, sem nekje sredi poti med selom in zalivom Griparica obstal nad ploščatim kamnom z vklesanim napisom ZOKI av. Takoj sem prepoznal slog bratranca Janeza Suhadolca.Janeza še nisem vprašal, kaj ga je spodbudilo, da je nekega Zokija vklesal v večnost. Zakaj je edinstveno in praktično edino pot na otoku imenoval Zokijeva avenija. Menda je tu nekaj let samotaril neki Zoki, ki je imel veselje tudi s trebljenjem grmovja na poti. Ob poti je tu in tam tudi kaj posadil. Prijele so se agave in opuncije. Te po mojem mnenju bolj kazijo kot krasijo. Motijo pa ne preveč. Pot z obeh strani zapira goščava. Mocir je tu malo.

Ta goščava zastira razgled in pušča sprehajalca, da se nemoteno preseli v brezčasje. Ozek razgled se odpre šele, ko se pot približa zalivu Griparica. Kar dah mi jemlje, pravi sopotnik. Blizu zaliva je ob poti ravno prav postavljena štrleča skala, ki je nekomu drugemu dala navdih za prav poseben grafit. V skalo je vklesal dvojni prestol.

 

Takega prestola pač ne moremo imenovati grafit. Tu ga omenjam samo zato, ker je tak prestol treba omeniti na Zokijevi aveniji. Ta se konča v zalivu, kjer je pokojni slikar Miroslav Šutej obnovil nekdanji habsburški dvorec, ki je prej desetletja propadal.

Zakaj omenjam Škardo, če naj bi obravnavali grafite na Silbi?

Zato, ker sem ob ZOKI av. pomislil, da je tudi na Silbi na na poti, ki vodi v zaliv Porat Sv. Ante, na skali v tleh vklesana letnica 1858.  
Zakaj bi nekdo na osamljeni potki v kamen na tleh vklesal letnico? Saj gre zagotovo za letnico in ne število, ki bi pomenilo nekaj drugega. Tukaj bi tudi težko sklepali, da je nekdo hotel s tem nekaj sporočiti. Takih v pot vklesanih letnic nisem videl še nikjer. Zato si razlagam, da je nekdo bolj zaradi lastne izvirnosti naredil nekaj neobičajnega. S tem postaneta oba grafita po nastanku sorodna. Tudi Janez Suhadolc je zelo izvirna oseba. Tudi on je nekaj ur potrpežljivo klesal svoj največji grafit doslej. Nihče mu ni naročil. Sam se je tega domislil. Domisliti pa se je nečesa moral, saj v prostem času na dopustu rad preskuša svoje oblikovalske in klesarske sposobnosti.  Kolikor vem, je ravno na Silbi začel s to prakso. Njegovi silbenski grafiti niso na javnih prostorih kot je ta na Škardi. Samo eden je viden z javne poti. To je zapis ANA na vhodnem portalu.

Ana je žensko ime, ki se velikokrat pojavi v vseh generacijah družine Hawlina. Konkretna ANA pa je bila vklesana v spomin na Ano Hawlina (1916-1986). To je bil njegov drugi klesarski izdelek. Prvi je bila ena sama črka – J.

To je vklesal v kamen v zidu, ki ograjuje dvorišče in je namenjena spominu dveh Jakatov in enega Janeza (avtorja). Na notranji strani vhoda z napisom ANA je vgrajen sklepnik, na njem pa je vklesan znak, ki kliče k razlagi. Nekateri so poskušali s podobnostjo z lokom, rojstvom, s stilizirano ladjo z jamborom, kombinacijo moškega in ženskega simbola in morda še česa. Nihče pa ni uganil, da je vklesana letnica 1991.

Sledila so darila za rojstne dneve. Tak je monogram AH in 23 let z rimskimi številkami. 5R0 je bil namenjen Petru za njegov 50 rojstni dan. Možu svoje sestrične je vklesal njegovo takratno starost (49). Ta je kamen vzidal v venec vodnjaka. Samo mislimo si lahko, kako si bodo kasnejši rodovi razlagali v vodnjak vklesano številko 49. Po tej logiki bi tudi lahko dvomili o letnici izkopa vodnjaka na Pijaci. 

Istemu Petru je vklesal starost 55 na kamen, ki je postal ‘naslanjač’ za ‘stol’, če ne že kar prestol. Znano je, da Janez Suhadolc slovi po svojih številnih unikatnih stolih.

Preden je začel svoje grafite klesati v kamen, jih je nekaj zapisal na kamen ali na steno. To je storil po nareku sorodnika Jureta. Ta je svoj prvi silbenski grafit napisal s flomastrom na kamen na kuhinjski steni. Zapisal je RITAM I BLUZ. Kako leto kasneje ga je dopolnil in nastal je grafit RITAM IN BLUZIM. Ker sam ni bil vešč kaligrafije, je najprej nagovoril svojo takratno prijateljico Tihano, da je na posebej za to z mavcem zglajeno podlago na kamniti steni vpisala Po maši sem pojedel dva sladoleda in breskev. Hvaljen bodi Jezus. Kasneje je Janezu Suhadolcu narekoval še EX CORDIS PETRO in HOME SWEET HOME in ga po svoje priredil z novim pomenom.

Njegov zadnji grafit je bil V tistih časih, ko se je Petru in Ireni H. rodil prvorojenec, je Robert Z. skušal prepričati človeška bitja, da so si v ušivo pomoč, če ovirajo postopke, pri katerih ne zmorejo sodelovati in če negirajo dejstva, ki jih ne zmorejo razumeti. Zgodovina nas uči, da si moramo nameniti več časa. Podpisal se je J. H. W. Pri pisanju ga je prijatelj snemal in posnetek objavil. Njegov je tudi podpis Juriš de la Maris, temu je sledil Marjan van Goran in pobožna želja Sanjala o hiši z OO. Z OO je mišljeno stranišče. Vmes sta še stavka iz dnevnika: Prišli v  petek 23. 4., Jaka, Ana, Iva, Eva, Pita, z Marino; čez en teden pade Pita s strehe. 1. maj 1991, kurili smo kres, odšel je Jaka. 5. 5. nedelja, odhajamo še Ana, Iva, Eva in Pita.Na drugi strani iste stene pa so zapisi nekdanjih lastnikov te hiše. Zapisani so s svinčnikom in po kakih 70 – 80 letih že neberljivi. Saj je pri grafitih skorajda pravilo, da so namenoma nerazumljivi. Razložil bi jih lahko samo avtor, ta pa je največkrat neznan. Tako se zgodi, da dobi kakšen grafit izmišljeno razlago, ki se tako prime in razširi, da postane splošno znana zmota. Tak primer je ‘podpis’ zidarja in klesarja, ki se je portretiral v enega od vogalnih kamnov na zvoniku cerkve Sv. Marka. Cerkev je ena najstarejših na Silbi. V njej so tudi najstarejši grobovi. Stara je vsaj 500 let, lahko pa mnogo starejša. Kljub temu pa se je razširilo prepričanje, da pripada portret na zvoniku nekemu Pankogulu. Pankogulo naj bi bil povampirjen morilec. Vraža je močno prisotna in ima nekaj variant. Ena od njih je tudi na spletu.

Pogosti so na šternah in portalih vklesani zapisi. Med najbolj znamenitimi je tisti iz hiše nasproti šole, ki je zdaj nad šankom v osrednjem baru. Znamenit je zaradi zapisa v glagolici. Po naše bi ga brali takole: Jaz, mojster Franić Lorencin, naročam 8. marca 1650 vsem tistim, ki bodo prebivali v tej hiši, da morajo  za mojo dušo plačati vsako leto po štiri maše pri oltarju skrivnosti rožnega venca.

Sporočilen je tudi nad portal vhoda v dvorišče Protovih (Supičić, poleg Konobe Mul) vklesan napis: 1745 PORTA E NON PORTAR FORA ANCOR NO DOMAN SI. Po naše: prinašaj, ne odnašaj, danes ne, jutri lahko. In nad drugimi Protovimi vrati: HOSPES NON HOSTES (dobrodošli gosti, ne sovražniki).

Kipar Šime Vulas ima na portalu svoje počitniške hiše vklesan napis iz leta 1780, nad portal vhoda v dvorišče pa je sam vklesal zadnjo kitico pesnitve Tina Ujevića Visoki Jablani: 
Povrh njina vrška gdje se pjesme gnijezde
samo vile lete, ili bure jezde;
a nad njima sunca; samo zvijezde, zvijezde!

Zapis preberemo: leta Gospodovega 18. septembra 1780. Dom Božića (Nadale) Brnetića , sina kapitana Jurija.

Naj naštevanje grafitov zaključim še z novodobnimi. Ti so se pojavili pred nekaj leti na demoliranem počitniškem objektu.

 

Obvarujmo naš planet

Peter Hawlina                                               Lipica, 8. 5. 1995
Lipica 7
64220 Škofja Loka
Slovenija
Tel.: 04 5154261  
 
 
 Za konkurz NEP-a
Yu 11300 Smederevo
  
Spoštovani,
 
Povsem po naklučju mi je prišel v roke vaš razpis. Najprej sem pomislil, da gre za potegavščino, potem spet, da je stvar resna, naposled se s tem nisem več ukvarjal. Ker pa imam o tej tematiki svoje prepričanje in sem ga že nekajkrat izrekel ali zapisal, vam pošiljam dve svoji razmišljanji na to temo.
 
Prvo nosi naslov Obvarujmo naš planet. Napisal sem ga pred dvema tednoma, ko je spis s tem naslovom morala za šolo pripraviti moja trinajstletna hči Eva in ga je menda oddala pod svojim imenom. Drugi je star že več kot tri leta in ga prilagam, ker po mojem mnenju spada v kontekst razpisane teme.
 
Tako, kot pišem, tudi zares mislim. Upam, da vam moje pisanje ne bo vzelo veselja do dela. Vesel bom, če mi boste polemično odgovorili, še bolj pa bom vesel, če bom zvedel, da se je na razpis s podobnim razmišljanjem odzval še kak ‘miselni sorodnik’. Rad bi ga spoznal. Mislim, da nas ni veliko.
 
Z geslom: Zaplešimo veselo! vas vse skupaj prav lepo pozdravljam.

Naša zemlja je menda stara nekaj milijard let in ima zelo pestro zgodovino. Če naj bi o tem planetu napisali nekaj v smislu naslova, bi morali vnaprej povedati, da je človek tako nebogljen, da zemlje ne more niti obvarovati, niti uničiti.
 
Človek se je v primerjavi z njeno nekajmilijardletno starostjo pojavil zanemarljivo pozno, saj počne na njej svoje špase komaj kakšen milijon let. V tem času jo je sicer na vso moč poskušal skruniti v njeni naravni podobi, vendar pa je vse njegovo početje komaj omembe vredno v primerjavi s tistim, kar zemlja počne sama od sebe in kar z zemljo počno sile sonca, lune in ostalega vesolja, ne meneč se za človeka.
 
Naj se človek še tako napenja, naj izumlja še tako nepotrebne posege na samem sebi in na svojem okolju, nikoli se to početje ne bo moglo primerjati s tistim, česar je zemlja zmožna in kar ves čas počne, enkrat bolj, drugič manj opazno. Kadarkoli ta malo močneje zakreha, so posledice neprimerno večje od vseh človekovih prdcev.
 
Tako to je. Tako je vedno bilo. Tako vedno bo.
 
Odkar so na zemlji ljudje, pa so med ljudmi tudi dušebrižniki. Dušebrižniki, ki so spoznali, da jim je najbolj fletno, če imajo opravka z zmedeno in prestrašeno množico. To so spoznali in to počnejo. Ljudi strašijo. Strašijo jih na najrazličnejše načine. Ko so dovolj prestrašeni in zmedeni, so nemočni, ubogljivo prinašajo darove na oltar dušebrižnikov, ki nenasitno goltajo na strahu zrasle pridelke.
 
Človeštvo se od svojega nastanka naprej menda ves čas razvija. Prav dosti se sicer ni razvilo. Nekaj je dobilo, z vsako pridobitvijo pa tudi nekaj izgubilo. S tem razvojem pa so se razvijala tudi sredstva dušebrižnikov za strašenje vsega ostalega prebivalstva. V zadnjih desetletjih ne strašijo več toliko z vesoljnim potopom in koncem sveta, ne s kugo, kobilicami, ne z vojno in lakoto. Malo še, vendar je človeštvo zvečine že toliko osveščeno, da ga z merljivimi in dokazljivimi strahovi ni več mogoče učinkovito strašiti. Zato si je treba izmisliti kaj drugega. In so si izmislili. Izmislili so si smeti, toplo gredo, ozonske luknje, klimatske anomalije, razna žarčenja, največkrat taka, ki jih instrumenti ne morejo zaznati in še kaj drugega, domišljija ne pozna meja. S tem strašenjem uspevajo učinkovito obračati pozornost od resničnih problemov, ki bi zvečine sicer bili rešljivi, treba bi bilo le malo resneje zavihati rokave in se lotiti dela. Vendar je laže množicam neprestano metati pesek v oči, slepa množica ne opazi, kako jo pijavke sesajo.
 
Načinov je mnogo, eden od njih je tudi vabilo, da napišemo spis z naslovom Obvarujmo naš planet. Varovati bi se morali dušebrižnikov, a kaj ko je to še bolj nemogoče, kot varovati naš planet.

Glej tudi Zeleni so nevarni odpadek

Zeleni so nevarni odpadek!

Spoznanje, da nesposoben stremuh lahko uspeva samo v neumni množici ni novo. Neumno pa je treba množico šele narediti. Naključna in neobdelana množica tem namenom ne ustreza. Zatorej je osnovni motto Zelenih: podaljšajmo si eksistenco in poskusimo, če se še da, preplašiti in poneumiti zadostno število tistih, ki jim ni do tega, da bi o stvareh oblikovali lastno mnenje in jim je zato toliko laže vsiliti našega, če ga bomo le dovolj vztrajno ponujali.
Nič kaj lahko ni normalnega, zdravega človeka prepričati, da fajn punca ni fajn punca, da ga čevlji tiščijo, ko so mu v resnici prav udobni, da je bolezen boljša od zdravja, neumnost od pameti, vojna od miru, sovraštvo od ljubezni, …..
Nekoliko laže bo vsiliti mnenje v tistih zadevah, ki niso tako razločno spoznavne na prvi pogled in še veliko laže je to početi na tistih področjih, kjer je dejansko stanje bolj ali manj težko ugotavljati, poročilo o stanju pa zares razumljivo samo majhnemu številu strokovnjakov.
Prav to področje pa je tisto, kjer Zeleni lahko s svojo setvijo strahu pričakujejo najbogatejšo žetev neumnosti in sovraštva. Tako Zeleni iz navidezne skrbi za zdravo okolje proti vsakršni poluciji generirajo ravno najhujšo in najbolj škodljivo polucijo: strah, neumnost in sovraštvo.
V miselnost množice s tem vcepljajo paranojo, preganjavico, ki hromi vse poskuse svobodnega razmišljanja in s tem tudi odvzema možnosti in upanje za izhod iz mračnjaštva.
Človeštvo je v tisočletjih svojega obstoja oblikovalo spoznanje o tem kaj je dobro in kaj slabo, koristno ali škodljivo, zdravo ali nezdravo, dobro delo ali greh. Na tem področju Zeleni ne morejo pričakovati uspeha.
Muslimanu ni treba dopovedovati, da sta alkohol in slanina škodljiva, Evropejcu pa boš prav to težko vzel. Marsikdo bo pripravljen verjeti, da je škodljivo sonce, mleko, meso, paradižnik, sladkor, bel kruh, maščobe, sol in druge začimbe in marsikdo se bo pripravljen vsemu temu odpovedati. Tudi bo večina verjela, da je zdravju škodljiv kofein, nikotin, tein, alkohol, če navedem najbolj pogosto uporabljane ‘prepovedane’ slasti, malo pa je tistih, ki bodo to škodljivost priznali s tem, da se ji odpovejo. Pogoste so široko zastavljene akcije oz. kampanje predvsem proti uživanju alkohola in nikotina. Njihov uspeh je zanemarljiv.
Povsem drugače pa je na nekaterih področjih, ki spadajo v sfero nedokazljivih učinkov, še bolj pa v sfero nerazumljivih. Znamo ocenjevati, meriti in se pogovarjati o pojavih in jih opisovati v merskih enotah kot so meter, kilogram, stopinja, ura, ….  malo je tistih, ki se znajo pogovarjati o watih, kilobajtih, hercih, BRT, …. in še manj je tistih, ki res vedo kaj je becquerel, milisivert, rentgen, curie, geiger, če naštejem večino tistih, ki se uporabljajo za prikazovanje učinkov radioaktivnih snovi. Najhuje pa je na tistem področju, kjer sploh ni nobenih merskih enot, kjer se pojava in njegovih učinkov ne da meriti z merili in instrumenti.
Prav na teh področjih pa so Zeleni pravi velemojstri, tu so ‘doma’. Če je ravno treba bodo na pomoč poklicali še peščico zasanjanih bojevnikov za neko izgubljeno kranjsko predalpsko idilo v slogu Gasparijevih ljudskih motivov. Ti se na stara leta zbirajo v nekakšnih društvih za varstvo okolja in od tam s patetičnimi in dolgočasnimi govorancami skušajo najti tisto pomembnost, ki je na drugih področjih svojega udejstvovanja niso dosegli.
Zeleni in ekologi vedo brez študija veliko bolje vse tisto, kar še strokovnjakom ni ravno lahko docela raziskati. In tako potem neutrudno dopovedujejo vsem okrog sebe, koliko nevarnosti preži s te strani na nemočne prebivalce našega planeta. Nikoli pri tem ne povejo, da je širjenje tega zastraševanja osnovni interes velikega kapitala in interes oblastnikov.
Ob svojem nastanku so Zeleni napravili vtis koristnih svarilcev družbe pred nespoštovanjem zakonov, predpisov, standardov. Bolj prav bi torej bilo, da bi se borili za varstvo zakonitosti, za pravno državo, za prevlado resnične stroke pred njeno podrejenostjo brezobzirni politiki. Verjetno so spoznali, da tej nalogi niso kos in namesto, da bi se na tem spoznanju česa naučili, so se odločili, da bodo igrali na karto nevednega in počeznega prikazovanja nevarnosti. S tem so šele strokovnjakom odvzeli njihove pristojnosti. Strokovnim meritvam ne verjame nihče več, vsi moramo verjeti spoznanjem Zelenih.
Zdaj nas ne zanimajo več stvarni podatki, analize, merjenja, statistike, … , sicer jih še vedno zahtevamo, izvajati se morajo na čim dražje načine, le ugotovitev, meritev ne upoštevamo. Tudi nas ne zanima, koliko ljudi umre, zboli, postane invalidnih zaradi prometa, načina prehrane, načina življenja, načina dela. Ne, raje se zaziramo v neotipljiva in nedokazljiva prikazovanja različnih izmišljenih ali močno pretiranih nevarnosti. Manj storimo za odpravljanje znanih resnih nevarnosti kot za brskanje po novih, neznanih in neobstoječih.
Razlaga za to absurdno hinavščino leži v zavedanju nemoči. Ker mislimo, da smo nemočni pred odpravljanjem velikih nadleg in nadlog, se z veliko propagandnega hrušča in trušča lotevamo majhnih ali pa energijo in sredstva trošimo v boju proti prikaznim.
Še ena logična razlaga se ponuja za aktivnosti Zelenih: To je iskanje nesorazmerno visokih zaslužkov na področju ekološko pogojenih dejavnosti. Te so predelava, reciklaža, sortiranje, shranjevanje, uničevanje, odstranjevanje in siceršnja skrb za odpadke. Posel mora postati dovolj donosen, da bo v pravem trenutku lahko nastopil tisti, ki se bo okoristil z do zadostne mere prestrašeno in poneumljeno množico, taka bo lahek plen in voljni plačnik računa za svojo neumnost. Zeleni bi zlahka ukinjali dejavnosti, izganjali industrijo, zapirali rudnike in energetske objekte. Brž so pripravljeni rušiti, ne meneč se za posledice, zgradili pa še niso ničesar in tudi nikoli ne bodo. Kurnika ne zna skup zbiti, tempelj pa zna porušiti. Tistim redkim previdnim posameznikom, ki si upajo postaviti vprašanje: Kdo pa bo to plačal? ali: S čim pa bomo nadomestili izpadli proizvod? in podobno, pa odgovarjajo v vzvišenem tonu z nebuloznimi izjavami o naši turistični perspektivi. Nočejo slišati tistih strokovnjakov, ki vedo, da je turizem samo dopolnilna dejavnost, ki nikoli ne bo prehranila niti 5 odstotkov prebivalstva. Pozabljajo pa tudi na to, da bi se kot Zeleni morali zavedati izrednega polucijskega učinka turizma, pa so še drugi negativni učinki te dejavnosti. Tu samo toliko o turizmu, ki je glavni šlager Zelenih pri ponudbi nadomestne dejavnosti.
Strah in sovraštvo sta najbolj uporabna atributa pri pridobivanju oblasti. Strah in sovraštvo sta dejstvi, ti dejstvi spretni politiki in demagogi izkoriščajo v svoj prid. Kampanje na volitvah gradijo prav na strahu. Raven politike in način pridobivanja glasov močno pada in se ne ozira na človeško komponento. Bolj kot pojavov samih, bi se morali bati reakcij na pojave.
Ko takole na koncu še enkrat razmislim o svojem odnosu do Zelenih, spoznam, da je pravzaprav nemogoče, da bi držala uvodna trditev: Zeleni se zavedajo svoje neumnosti in za svoj obstoj rabijo poneumljeno množico. Bolj logičen sklep je: Nesposobna oblast je tista, ki v resnici rabi prestrašeno, razdvojeno, sovražno razpoloženo prebivalstvo. Zeleni so samo tisti, ki so za ta namen najbolj pripravni in uporabni. Ni nemogoče, da se svoje vloge niti ne zavedajo.

(Zapisal leta 1992), Peter Hawlina
Lipica 7, 4220 Škofja loka

Glej tudi Obvarujmo naš planet