Dan D

 
     MORJE BI LAHKO POSTALO GROB BRATOV IN SINA
            TO JE BIL DAN  » D «  ZA VSO HAWLINOVO
                                           DRUŽINO
   

Ta dan bi se verjetno lahko točno določil, saj bo opis dogodka dovolj jasen in za vse nas tudi močno poučno vzgojen.
Pred kratkem sem veliko slišal in tudi bral o lanskoletnih dogodkih in »podvigih« Hawlinovih na Silbi in okoli nje…. Tu mislim predvsem na prekrasno »morje«, ki ta otok obkroža.

Pokojna mama je pred morjem imela stalen veliki strah in čutila v njem veliko nevarnost… Vedno je bila v strahu in skrbi, kadar se je kdorkoli od naših podal na morje. Tudi v čolnu, kamor smo z njo –  vred bolj redko odšli v lepem vremenu odpravili na izlet v kak bližnji zaliv ali celo na oddaljeno Premudo se je na klopi, kjer je vedno sedela z roko trdno držala lesenega (škaram) klina na katerega smo nastavljali veslo. Morju nikoli ni zaupala.
Oče jo je vedno in redno miril in ji dopovedoval, da to ni nič takega in da so »fantje« dorasli upravljati in se podajati s takrat dokaj čvrstim lesenim čolnom, katerega so nam ga kupili in se podajali na morje okoli Silbe. Takrat smo se z njim tudi ponosno kosali z domačini in to tako na jadro kakor tudi v ribištvu. Ta čoln je bil narejen v Betini na otoku  Murteru. Čoln je nosil oznako  SB – 122 .  Kasneje je čoln dobil še zunanji motor Tomos, ki nam je velikokrat zatajil in večkrat tudi odpovedal.
Očetu so svetovali, da kupi novega Seagulla od 3-5 KS, ki naj bi bil zanesljiv in edino primeren. Z razliko od Tomosa, ki je šel na 4% mešanico je ta angleški motor šel na 10% mešanico (1l bencina + 1dl motornega olja). Tudi svečka je bila še enkrat večja z močnejšo  iskro. Ta motor je prišel v staro Jugo. preko Reke na Silbo. Enkrat je bil na »šverc«  prepeljan, popravljen in servisiran v Trstu. Nato je nekako izginil in nihče ni vedel, kje je. Končno smo ga čez pol leta ponovno odkrili, ko smo izvedeli, da se že vsaj pol leta pozabljen vozi v provi Tuzle ali Vuka Karađiča. Sedaj se nahaja (če to drži ?) pri Tinetu na Pijaci.
Ta motor je vreden več kot si vsi lahko mislite. Zasluži si piedestal na katerega naj se postavi in naj se mu vsakdo v soočenju z njim tudi z velikim spoštovanjem globoko prikloni, da ne rečem, da ga lahko celo poljubi…
 
Dogodek o katerem bom pisal se je zgodil tisto leto, ko je bil med nami še Jure star okoli dve leti in Marko tam nekje pred prvim razredom osnovne šole.
Tiste dni je cel teden je pihal rahel jugo in stalno smo pričakovali, da bo šlo to vreme končno na bolje. Toda tega ni in ni bilo…

                                                      – 2 – 

Sam sem se kot veliki ljubitelj morja in jadranja redno v takih vremenskih pogojih posvetoval in se vedno obračal ter se javljal k pokojnemu barbi Adamu, očetu Slavka Sindičića, ki je bil kapetan in je veliko svojega življenja prebil na svetovnih morjih. Le njemu sem popolnoma zaupal in tako sem ravnal vedno, saj mi je to priporočil moj oče. Barba Adam in moji starši so bili tudi dobri prijatelji.
Prav barba Adam mi vlival pogum v podajanju na morje. Izredno sem ga spoštoval in ga imel za nekakega svetnika. Bil je bil vdovec in živel sam in se sam ni podajal v taverne in vesele silbanske družbe. Bil je za mene kakor nekak »Starec in morje«. Tudi na zunaj je izgledal podobno.
Vsako jutro pa je šel na svoj čoln privezan na Mulu in z njim odrinil po sveže ribe za svojo prehrano. Navadno so bili te ribe arbuni. S svojo barko se je podajal na morje le z velikim od sonca obeljenem opečnato rdečim jadrom, saj na vesla tudi zaradi starosti ne bi daleč prišel… 
Njegov čoln je bil nekaj posebnega. Na krmi je bil iste oblike kot na pramacu in zaradi njegovih plovnih lastnosti je bil izredno hiter, da zapišem tudi najhitrejši. Čoln je imel  tudi malo burno jadro – flok, ki ga je izredno redko uporabil saj jaz te barke nikoli nisem videl, da je v bil flok v uporabi razen takrat, ko smo se Silbani tekmovali v jadranju od Mula do Moravnika in nazaj.  Ta čoln je veljal za najhitrejšega na Silbi in bil redno zmagovalec malih silbanskih regat.
Z košaro in palico v roki se je zgodaj zjutraj tiho in neslišno (skoraj vsak dan) podal na Mul. Bila je še trda tema, ko se je začelo nad Velebitom rahlo svitati. Mene ni nikoli vzel seboj v njegovo barko. Od očeta naprošen pa je šel v  naš čoln nas učil veščin ter nam je razkazoval ter pokazal pozicije za ribolov prav med Olibom in Silbo tam nekje nad Nozdrami.
V rosnem jutru se je pripognil odvezal provno vrv si s palico si je približal svojo barko,  šel na barko dvignil glavno jadro osvobodil krmno vrv in v rahlem jutranjem burinu zapustil Otok. Redno se je odpravljal proti severu izredno daleč pod sam otok Rab. Odšel je tako daleč, da ga zdravo in ostro oko v daljavi ni moglo več zaznati. Prav tam daleč je imel svoje pozicije na katerih je spuščal svoj »najlon« in vedno ulovil le toliko velikih primerkov rib kolikor jih je sam potreboval. Najkasneje okoli dvanajstih – redko kasneje se je starec z oddaljenega morja po maestralu vrnil na svoje mesto v pristanišču. Da je pristal navadno ni uporabil niti enega vesla. Sledil je obraten delovni proces, kakor je bil pri odhodu.
Nerad je govoril o ulovu in bil na splošno bolj tih in redkobeseden. Z menoj se je kar rad pogovarjal verjetno zaradi tega, ker je bil tudi z mojimi starši dober prijatelj.
V košari je imel vedno s krpo pokrite svoje ulovljene ribe, ki so kazale le kak rep, kar je kazalo in govorilo, da so ulovljene ribe resnično velike.
Človek, ki je večkrat je obšel kot oficir in navtik Svet me je podučeval, kako naj bom previden na morju. Uporabil je tudi rek: Hvali more, drž se kraja !, ki sem se ga dobro zapomnil. Če je kazalo slabo na barometru je rekel;  pojdi le do Nozder in ne dlje. To je bil za mene ukaz. In tako sem imel nekako srečo na morju kljub temu, da sem si pridobil tudi znanja in izpit za čoln na kopnem.
                                                                 – 3 –

Ti stavki so bili le nekak uvod v to kar bom sedaj zapisal.
 
Naj ponovim; tisti teden je neprestano pihal rahel jugo. Nad nami je bila rahla oblačnost, da se je sonce večkrat v kopreni pokazalo. Bilo je vroče in soparno vse skupaj res zapeljivo… Ker sem imel slab občutek, da ni dobro iti daleč od obale v takem vremenu smo vsi Hawlinci željni svežih rib tudi kaj takih za na gradele bili vse bolj nervozni..
Takrat sem bil večinoma sam najbolj primeren za voditelja čolna in se kot tak domislil, da bi bilo vseeno dobro, da gremo v tej sparini res nekam lovit ribe. Seveda sem se bal morda bolj za čoln kot za osebe v njem, da se ne bi kaj zgodilo…
Sklenil sem, da se odpravimo nekam, da je čoln na varnem, mi pa si po svoje priredimo kraj lova. Odločitev je padla. OLIB.
Napolnil sem do vrha tank motorja z gorivom in se prav vsi podali s čolnom na Olib. Smer je bila direktno v njihovo pristanišče. Tam smo privezali čoln, da bi v slučaju neurja, katerega  sem pričakoval bil ta zaščiten.
Peš smo se odpravili preko otoka v Slatinico in zalive okoli nje. Fantje predvsem Peter in Tine sta s puško nalovila veliko lepih rib. Štirioglata košara je postala polna in težka. Med nalovljenimi ribami so bile tudi take, ki jih sedaj ne videvam več.

Med skoraj popolnoma izginule ribe opažam naslednje: Kanjac – kanjce, Drozg – vrada, Skuša – škomber in druge… Že pokojni Astradamus je napovedal, da bodo nekatere vrste rib skoraj izumrle in pojavile se bodo take ribe in glavonožci, ki jih v naših morjih Sredozemlje – Jadran ni  nikoli bilo. Prav za opisane vrste človek do sedaj še ni vedel niti videl…
Prav pred kratkem so z lahkoto ujeli v Zadarskem kanalu neko čudno ribo. Imenovali so jo spako (ta riba še nima pravega imena) bila težka 30 kg. Ujeli so jo z golimi rokami in jo zbezali iz plitvine kanala na kopno. Ta riba ni kazala nobenega odpora. Naložili so jo v samokolnico jo odpeljali domov. Ribo so spekli na gradelah. V celoti so jo pojedli. Vsi ki so jo poizkusili so bili edini in se pohvalili o njenem odličnem  okusu.
Zaustavil bi se malo bolj pri ribi Drozg lat.Drozd labrus viridis. Iz njenega bližnjega sorodstva ustnjač so še: vrana, pegasta ustnjača in smokva. Izredno je podobna vrani po izgledu in obnašanju. Ta riba je izredno lepa in rozasto pisana. Živi po celotnem Jadranu bolj na poraslem skalnatem dnu in to od 5m do 20m globoko. Prav zaradi redkosti in lepote je v Jadranu zaščitena. Prav to ribo sem na podvodno puško ujel tudi jaz. To sem storil predvsem zato, ker je sorazmerno počasna saj leno plava. Takrat ta vrsta tudi še ni bila zaščitena. Ustnice imajo te ribe kakor bi bile zatečene. So bolj »vegetarijanci« in se čisti težko, toda lažje kakor njena sorodnica vrana. Meso je belo in je v vseh oblikah priprave izredno okusno. Dosega težo od 1,5 kg do 2 kg.
 
Preden smo se odpravili na čoln, da bi zapustili otok Olib smo si kupili v pekarni še kruhove bombice – panine za najbolj lačne. Vse te bomo med vračanjem na poti domov prav s slastjo pojedli.
                                                           – 4 –

Potegnil sem vrv pri motorju, ki se na vrhu motorja navije preden se ga zažene. Motor je takoj zaropotal in usmeril sem barko točno proti Silbi v pristanišče Mul. Oblačnost se je vse bolj gostila in na pol  kanala je že začelo rahlo deževati. Postajalo je vse bolj črno. Silba kot otok je praktično izginila in prevladovali sta le črna in bela (pene valov in nebo skupaj z morjem) barvi. V daljavi se je videl le še utripajoči rdeči svetilnik, ki podnevi nikoli ne deluje. Poln čoln je jahal valove in vsak val, ki se je zaletel v pramac sem imel občutek, da je čoln bolj porinil – pahnil nazaj in se je vsa moč motorja izničevala. Seagull na krmi je delal kot za stavo pa čeprav je bil tako od zgoraj (gostega dežja), kakor od spodaj v sladki in slani vodi. Vedel sem, da je v polnem tanku za gorivo bencina le toliko, da se v mirnem vremenu nekako le da priti iz Silbe na Olib in nazaj. Goriva na Olibu nisem dolival pa čeprav sem ga v plastenki še imel… Sedaj pa so nastopili nemogoči pogoji. Pihal je orkanski veter z dežjem, da sem komaj kaj videl. Oči sem-o imel-i popolnoma spuščene zaradi velikih, težkih deževnih kapelj. Počasi  me je začel nagrizati  obup, da Silbe nikoli ne bomo več videli – vsaj ne tisti dan… Vzrokov zato je bilo več. Prav pred vhodom v Mul lahko zataji motor zaradi pomanjkanja goriva. Neurje nas tik pred ciljem lahko takoj odnese nazaj v sredino kanala. Dolivati  goriva v rezervoar ni bi bilo možno, saj bi veter prej odnesel vse gorivo predeno bi prišla kaka kapljica na pravo mesto. Jahali smo valove in tudi v čolnu je bilo že veliko morja, ki smo ga sproti metali in vračali nazaj čez rob čolna. Peli smo že take, kot je Plovi barko duboko je more in podobne…
Ena od rešilnih možnosti je bila ta, da bi morali tik pred Mulom dvignil jadro in se obrnil nazaj na Olib. Tudi to ni prišlo v poštev. Glavno jadro je bilo preveliko za tisto neurje. Enako velja tudi za malo nevihtno jadro, katerega sem le redko jemal v barko.
Najmanj, kar bi se lahko zgodilo bi bil zlomljen jarbol in tako naprej…
Kljub temu, da smo bili že blizu pristanišča so bili pogoji za vrnitev nemogoči. V kopalkah sem premražen na krmi držal za ročko motorja in z spuščenimi vekami gledal pred seboj na brate v čolnu.  Nemočni smo premagovali pot po »kapljicah« . Jahaje s premetavanjem po razbesnelem morju smo bili vsi uničeni.. Še danes ne vem kako nam je tudi z božjo pomočjo uspelo priti v Mul. Končno nam se je le posrečilo, da smo le vpluli mimo Dolgega Mula na katerem koncu nas je opazovalo v borbi za življenja nekaj ljudi. Med njimi je bila takrat tudi močno pretresena in jokajoča sestra Mica.

Takoj po tem, ko smo se izkrcali je prišel k meni nek gospod iz privezane reške trabakule, katera je bila privezana skoraj ob hiši v mandraču. To je prav tam kamor se je le redko zavezal takratni, legendarni »Udarnik«. Možakar je v roki je držal kar polno steklenico z močnim žganjem in mi čestital, da smo se uspeli še zadnji trenutek rešiti svoja življenja. Steklenico sem prevzel in iz nje kar močno potegnil. Morda je bilo to celo dvakrat ali trikrat. Šele potem sem začutil, da stojim na trdni zemlji in da imam pod nogami trda silbanska tla. Moja glava se še vedno ni popolnoma poslovila od čolna in počutil sem se še kar nekaj časa tako kot, da bi  bil še vedno v čolnu na valovih…
                                                           – 5 –
                               

Prav tako se je veliki boj za naše preživetje in celotne Hawlinove  »linije«  končno le srečno končal…
V meni pa je za vedno ostal v spominu na ta dan o katerem sem vam prav to v opomin zapisal.

Košara polna lepih rib je s fanti odšla na Pijaco, kjer smo si pripravili  večerjo. Na gradelah so se pekle velike in okusne ribe.
Teh seveda ni zmanjkalo. Vsi veseli, da smo si skupaj delili bogato obloženo mizo. Počutili  smo se nekam lahki, saj smo pred tem vsi le za las ušli gotovi smrti…
Prav je, da tragedija ni bila dokončna. Ponovno zapiše, da je bila vrnitev v dom k staršem med svoje najbližje naključna…
Sedaj že tudi pokojni Andro, ki je imel takrat največji in najbolj opremljen čoln (on je tisti čas redno vozil zdravnico na Premudo in Olib). Vsaj tri dni po tem neurju in naši vrnitvi zaradi orkanskega burina ni izplul iz Mula…
Kdo bi nas takrat v nemogočih razmerah sploh lahko še reševal, če ne bi prišli v pristanišče in koliko nas bi v tem peklu še lahko preživelo???
Sam vem za veliko primerov ljudi, ki so kot domačini in tudi pomorci, ki dobro poznajo morje okli svojega doma. Prav ti so se večkrat soočili v svojih barkah prav tako kakor mi. Veliko jih je nastradalo in so doživeli brodolome in izgubili svoja življenja…
Pred nekaj leti je bil to Marijo in predsednik udruge domačinov Premude, g. Celesta in še vsi ostali, ki so morje okoli Silbe dobro poznali. Bili so veliki pomorščaki, kateri pa se na Silbo nikoli niso vrnili ali drugače »pred pragom« so našli svoj grob…
Ob brodolomih nekaterih »domačih« brodolomcev reševalci tudi kasneje in to celo z pomočjo helikopterja ob iskanju pogrešanih velikokrat niso našli niti vesla…

Jaz imam še vedno rad Silbo in njeno morje. Zato se tja tudi redno vračam. Lansko leto je bilo izredno slabo vreme in me ni tja prav nič mikalo.

Zanimivo je pogledati  slike otoka Silbe  pred petdesetimi leti. Takrat ni bilo skoraj nič zelenja. Tudi vode ni bilo dovolj. Otok je bil kakor bi bil požgan. Poglejte razliko in primerjajte, kako zelen je postal otok do danes…
 
Lansko leto za prvomajske praznike sem z Mileno v Dolskem Pr. Krač. Takrat sem od visokih policajev slišal za težave Hawlincev  na morju tam nekje okoli Silbe. Seveda sem vse negiral in trdil, da kakor jaz kaj vem več, da ni bilo nič takega, kar bi bilo vredno kake pozornosti.              
Prav to me izredno moti, da vedno pri vsem tem o težavah Hawlincev slišim vedno prej od drugih, kakor bi bilo prav…
Ali se tudi tu skriva trenutna bratska ljubezen in naša nesebična pomoč in povezanost ?
Navadno vsi domači redno molčimo in to o vsem, vse dokler se ne zgodi nekaj hudega, da ne zapišem najhujšega.
                                                       – 6 –

Mislim, da bi bilo na mestu tudi to, da se piše ali opiše v tej in podobnih rubrikah tudi to; kako je velika in »izredna«  bratska »kohezija« . Obelodanijo naj se nesebične pomoči vse  pozitivne stvari, katere je postoril nekdo izmed nas.
O izredni pripravljenosti in pomoči vsakemu izmed nas se vse izve in zapiše. le redko v okviru prave nesebične  bratske »ljubezni« se le redko kaj sliši.? Prav to je tisto na kar se nekateri stalno in redno pridušajo, stavijo, zagovarjajo, jo celo izpostavljajo, kako nesebični so pri pomoči v oporo po moje. Morda sem »zamegljen« saj mislim, da to ne drži. Bolj se nagibam k temu, da so to le verjetno parole, ki so na žalost le bolj iz trte zvite.
Prvi predpogoj za tak korak je seveda od vsakega izmed nas, da ima spoštljiv odnos pri obravnavanju za vsakega izmed nas. Šele nato se bo v vsakem čutilo in krepilo zaupanje v bližnjega.

Kje smo Mi in kam plovemo…

Tu mislim, da ni »vreme«, »čas«  prvi in edini pravi faktor na katerega se lahko vsak izmed nas lahko izgovarjal…
Sedaj sledi še poduk:

Vsak, ki se poda na morje z čolnom mora imeti čoln dobro opremljen. Upoštevati mora zahtevane predpise. Zaveda naj se, da ko prevzema v barko potnike, da hkrati prevzema tudi vso odgovornost za njihova življenja.
Voznik čolna mora imeti vse zahtevane dokumente in znanje za plovbo. Kolikor ljudi se vozi z čolnu, toliko varnostnih pasov bi moralo biti na razpolago.
Ne vstopajte v čoln, ki vsega tega nima pa tudi, če je čoln še tako lep, prostoren, dober in hiter!
Ob osebnih, kakor tudi drugih praznikih v letu bi bilo prav, da vsakdo podari kot darilo lastnikom čolna ali voditelju čolna v katerega navadno rad vstopa in katerim voditeljem le teh popolnoma zaupa svoje življenje tudi sebi primeren rešilni pas.
Obvezno si kupite  rešilni pas, kjer cena ne sme biti ovira. Pas ali denar zanj naj podari lastniku čolna v katerega navadno redno vstopa. Prosi naj ga, da ga uvrsti v med obvezno opremo svojega čolna.

Ta moj zapis je resničen.
Veselilo me bo, da se točno določi katerega leta in dne se je odvijala ta drama.
S tem se lahko ugotovi kateri dan bi bil v resnici povsem možen tragični dan »D«  za vso Hawlinovo rodbino.

V oporo Jure je bil rojen  25.11.1962;    Miha pa  * 8.7.1966 : Med njima je štiri leta…

Zapisal na Pšati 26.1.2011                                        Janez Hawlina