Divje ovce

Pred kakimi 30 do 40 leti je čoban na severnem delu otoka Silbe okrog Samotvorca skrbel za zadružno čredo ovac. Ko so mu odklonili zahtevano povišico, je odšel. Čreda kakih 100 ovac je ostala brez oskrbe in kmalu jih nihče ni več mogel zgnati na kup. Razbežale so se, če se jim je kdo približal. Postale so divje domače ovce. Nihče jih ni napajal in strigel, lastniki jih tudi prepoznati niso več mogli. Zato so jih začeli na skrivaj loviti celo ovci s puško. Lovili so jih v nastavljene pasti.

Ta čreda je začela mikati tudi nas, poletne obiskovalce. Lepega dne se nas je kakih 10 dobro opremljenih odpravilo na lov. Bili smo oblečeni in obuti, da se bomo lahko prebijali tudi skozi grmovje po brezpotju.

Razmeroma kmalu je Peter Guček eno ujel. Držal jo je in čakal, da se najde mesar. Nihče ni zmogel usodnega sunka z nožem in Peter jo je spustil, saj je Šuba za povrh strokovno ugotovil, da je breja. Mislim, da breja ni bila, bila pa je vsa čopasta in polna trnja in abrenkov v dolgi zlepljeni dlaki. Ko je odbezljala, nam je bilo žal, da smo jo spustili in smo Petru to tudi očitali. Vseeno nam je dal še dragocen lovski nasvet. Takoj, ko se kakšni malo bolj približaš, jo moraš v diru zasledovati in nikoli odnehati, ker se bo po prvem diru kmalu utrudila.

Nadaljevali smo pohod. Nekaj časa smo delali strateške in taktične načrte. Možna je bila obkolitev, sistematično prečesavanje terena in podobno. Nič od tega. Kmalu smo bil razkropljeni posamično ali v manjših skupinah.

Ko sem se jaz prvi približal, sem se pognal za njo. Kljub Petrovemu nasvetu bi odnehal, saj sem bil že po prvi minuti zasopel. Videl je sploh nisem. Samo slišal sem včasih, da je podrla kak kamen. Sledil sem ji po sluhu. Bežala je navkreber. Ovca je lahko tekla skozi nizke prehode med gostim grmovjem, jaz sem se moral z zaletom prebijati skozi vejevje in včasih tudi skozi robidovje. Prebil sem se tako, da sem si zakril glavo s komolcem in se bočno zaletel v nizke krošnje. Po nekaj takih prebojih sem jo spet zagledal. Zares je bila utrujena. Kar zanašalo jo je med tekom. Za povrh je tudi nekoliko zašla in ni imela več moči, da bi preskočila kamnito ograjo. Kar padel sem nanjo in se vsaj pet minut ohlajal in prihajal do sape.

Ko sem se oddahnil, sem se zavedel, da nimam vrvi. Kako pa bom ovco gnal? Kar ležala je. Tudi ovca je bila utrujena. Ko sem jo postavil na noge in držal za volno pri vratu, se ni premaknila. Nisem imel izbire. Prijel sem jo za sprednji in zadnji taci in si jo zavihtel če glavo na hrbet kot sem na slikah videl v cerkvi. Ni bilo čisto tako idilično kot na sliki. Ovca je smrdela po lanolinu in umazaniji. Bila je polna trnja v dolgi zlepljeni volni. Pa saj sem bil tudi sam ves premočen in nekoliko opraskan.

Ovco sem prinesel do morja, kjer se je lovska družba kopala in se jim je lovska strast povsem ohladila. Ovco sem zmagovito položil na tla. Dovolj je bilo, da si jo lahno držal z nogo. Ni se poskušala izviti in pobegniti. Če si nogo z nje umaknil, je nekaj časa še nepremično ležala. Ko se je pripravljala, da se pobere, je bilo dovolj, da si jo spet pridržal z nogo.

Med lovci ni bilo mesarja. Nihče ni bil dovolj morilski. Vsi pa so bili polni nasvetov. Ubili bi jo lahko s kamnom. Zadušili, utopili. Ko sem se jih naveličal, sam jo spustil in takoj nato spet poslušal očitke. Tako se je ta lov končal. Bi kdo rekel, da neuspešno. Zame pa je bil prav ta lov moja največja lovska trofeja. Saj drugih skoraj nimam. Vendar pa je bilo vztrajno zasledovanje ovenčano z zmago. Naj je bila še tako smrdljiva.

Čez nekaj dni pa je na Silbo prišel Matevž Krušič. Mesar!

Jaz na tem lovskem pohodu nisem sodeloval. Mislim, da me takrat ni bilo na otoku, saj bi sicer gotovo bil zraven. Kasneje so mi povedali, da je bil lov uspešen. Ovco je nekdo ujel in Matevž jo je zaklal, odrl in razkosal, kot to znajo mesarji. Trajalo je nekaj minut.

To je bil istočasno tudi nekakšen mesarski krst za ostale. Vsaj za nekatere.

Ko sem bil spet na otoku, me je svak povabil na lov. Zgodaj zjutraj sva bila na pašnikih in tudi ovco sva kar posrečeno zasačila, da nama ni mogla ubežati. Brez oklevanja sva jo zaklala. Vrat ji je prerezal svak. Ovca se ni branila, kot se npr. brani prašič ali celo petelin. Ko ji je odtekla kri, je nekajkrat brcnila in poginila.

Ovce so na skrivaj lovili člani lovske družine. Oni so se sicer še huje pregrešili nad lovskimi pravili in etiko kot mi, krivolovci. Vseeno smo kar se je dalo pazili, da bi bilo naše početje neopaženo. Zato se tudi midva nisva upala ovce obesiti na primerno visoko vejo. Kar na tleh v grmovju sva jo začela odirati. Nič lahko to ni bilo in nič estetsko. Volna se je prijemala za odrto tkivo. Imela sva sicer čisti krpi in nekaj vode. Vseeno nama je šlo počasi in nelepo od rok. Svak se je z nožem celo dregnil v roko, ne hudo, pa vendar. Ko je bila odrta je ni bilo več težko razkosati in pospraviti v vrečo. Kožo z drobovjem sva povezala v kepo, obtežila s kamnom in vrgla v morje. Slabo sva povila. Kepa se ni potopila, lebdela je na površju in brž so jo opazili galebi. Njihova signalizacija je odlična. Vest o bogatem plenu se je bliskovito razširila in privabila celo tiste, ki so se na vreščanje odzvali daleč na obzorju.

Midva pa z vrečo previdno proti domu. Zavedala sva se, da na vprašanje od kod tako zgodaj in kaj je v vreči, ne bi mogla odgovoriti kot Krpan – i kaj, bruse in kresilno gobo sem naložil. Zato sva se ob vsakem šumu pritajila v kakšnem grmu. Šele med prvimi hišami sva bolj pogumno stopala v varno dvorišče, kjer nama je Metka pripravila jetrca na čebuli. Bila so zares dobra, ne samo zato, ker se nama je tako zdelo po vsem jutranjem dogajanju. Nisva se počutila kot krivca. Bila sva prava prvobitna lovca.

Meso smo razdelili in v nekaj dneh pojedli. Najboljše je bilo kuhano. Z zeljem ali ohrovtom. Pečenka ni tako teknila.

Led je bil prebit. Postal sem lovec in mesar. Morda sem še isto leto podvig ponovil. Vsekakor pa po enkrat ali večkrat v naslednjih letih. Potem sem nekoč našel v zanko ujeto ovco. Ta način lova mi še ni bil znan. Bil pa je silno preprost. Iz mehke žice je bila pripravljena zanka, približno pol metra v premeru in navpično nastavljena med dvema grmoma na ovčji stezici. Drugi konec je bil privezan na grm.

Zdaj nam ni bilo treba več dirjati za splašenimi ovcami. Zvečer si nastavil dve ali tri zanke in zjutraj prišel po plen. Če ga ni bilo, bo morda jutri.

Da ne bi klali in odirali v grmovju, smo se raje s čolnom odpeljali do Samotvorca in tam naložili živo ovco. V zalivu Zaniski smo jo izkrcali in odpeljali na vrt na Garine, jo privezali in zjutraj z njo opravili komfortno. Enkrat je bil z nami tudi Ivo Lovrin, domačin, ki se nikoli ni kopal, tudi s čolnom se skorajda ni vozil. Zato se mu je zdelo skorajda avanturistično, ko je verjetno prvič v življenju prišel do Samotvorca. Takrat smo ujeli črno ovco, kar se je njemu zdelo še dodatno nenavadno.

Morda smo postali v svojem početju že toliko rutinirani in neprevidni, da nismo vedno dovolj pazili. Tako se je zgodilo, da je lepega dne prišel policaj k Bojanu Piclju. Povedal je, da je dobil prijavo, da je ‘grupa omladinaca, među njima Hawlinovi, na Mulu iz čamca u karić utovorila janjca….’. Z Bojanom smo bili vedno skupaj, zato so ga Silbani imeli za člana družine. Policaj je predlagal, da zadrugi janjca plačamo, on pa bo prijavo arhiviral brez nadaljnjih postopkov. Neradi smo zbrali denar in plačali. Še bolj neradi smo sprejeli opomin in prenehali z našimi podvigi.

Peter Hawlina